Torej gre za vprašanje, kako nadomestiti manj sposobne ljudi, populizem, klientelizem, ideološki aktivizem, lepotno tekmovanje na volitvah z objektivno sposobnimi, uglednimi, pametnimi in poštenimi kadri. Tudi Damijan ugotavlja, da so politične stranke dejansko zasebna komercialna podjetja, ki so kriva za neustrezno vodenje države, za ugrabitev države. Drugače od Damijana, ki predlaga ustanovitev nove politične stranke, bi jaz raje predlagal nov volilni sistem in odvzem monopola političnim strankam nad poseganjem po oblasti, kar je izvorni greh osamosvojiteljev.
Politične stranke ne predstavljajo vseh volilcev, ampak nepomemben delež občanov. Poslanci predstavljajo politično stranko, ne pa določen krog ljudi, ki naj bi ga zastopali, saj sploh ne vedo, kdo jih je izvolil. Tudi če bi hoteli zastopati ljudi, ki so jih izvolili, tega ne morejo, ker teh ljudi ne poznajo, ne vedo, kakšno je njihovo mnenje o posameznih vprašanjih, ne morejo jih ničesar vprašati. Volilni sistem je tako slabo zamišljen, da bi teoretično vsi izvoljeni poslanci lahko bili iz istega kraja, lahko bi stanovali v istem bloku in bili bi lahko vsi v sorodu. Ta sicer praktično nerealna možnost dokazuje nesmiselnost volilnega in s tem političnega sistema, ki v osnovi ni demokratičen, niti ni predstavniški, saj izvoljeni predstavljajo svoje stranke, ne pa konkretne množice oseb. Politične stranke delujejo kot zasebna komercialna podjetja. Brez denarja bi verjetno izginile v pozabo, nikogar ne bi več zanimal »javni interes«, zaradi katerega formalno obstajajo.
Pri odločitvah pri vodenju države sta lahko le dva objektivna kriterija: o strokovnih zadevah naj odločajo strokovnjaki, o političnih odločitvah mora odločati javnost, ne pa predsednik ene stranke ali aktualna koalicija. In volja javnosti se lahko hitro ugotovi (ankete, referendumi, …). Pri takšnem odločanju sploh ne more priti do nesoglasij, kulturnega boja, še manj do tragikomičnih rumenih predstav, ki redno polnijo medije in jemljejo prostor pravim vsebinskim vprašanjem.
In kako rešiti to nelogično stanje dejansko nelegitimnega demokratičnega političnega sistema? Tako kot smo to že imeli in kot to znamo. Člane parlamenta bi volili v določenih teritorialnih volilnih enotah, ki bi bile lahko tudi občine ali po dve občini skupaj, okoli 100 predstavnikov. Tako bi znana množica ljudi imela znanega predstavnika, kar je osnova prave (participativne) demokratične demokracije. Ta znani predstavnik bi imel pisarno v okolju, ki ga je izbralo, imel bi spletno stran, na kateri bi imel kontakt z volilci, s katerimi bi se lahko tudi posvetoval. In če bi deloval drugače, kot to od njega pričakuje to znano okolje, bi ga tudi lahko zamenjali, dobil bi lahko nezaupnico. Politične stranke bi se prekategorizirale v društva na področju političnih vprašanj in država bi tako njim kot drugim društvom plačevala logistične stroške delovanja, nikakor posebnih »projektov«, ki so se pokazali predvsem kot pralnice denarja za politične stranke. Politične stranke kot monopolni oziroma ekskluzivni subjekti za sodelovanje na volitvah in kasneje za vodenje države so popolnoma nepotrebne in celo škodljive.
Zgrešena je tudi opredelitev odgovornosti poslancev v parlamentu, namreč, da lahko glasujejo po svoji presoji in po svoji vesti in da jim ni treba ubogati političnih strank, ki so jih dale na volilne lističe. Četudi poslancu ne bi bilo treba ubogati volje svoje stranke, on ne more odločati kar tako po svoji pameti in vesti, ampak le skladno z voljo tistih, ki jih predstavlja. Zato je bil izvoljen. Ni bil izvoljen zato, da odloča po osebni presoji in po osebni vesti, ki je volilci ne poznajo. In ker ne ve, kaj hočejo njegovi volilci, ker z njimi ne more imeti stika, mu seveda ne preostane nič drugega, kot da odloča po svoji ali strankarski pameti oziroma koristih. Z navedenim načinom volitev tudi ta problem odpravimo.
Predsednika vlade in ministre bi izvolili poslanci na podlagi razpisa, formalne presoje uradniškega sveta in javne podpore na podlagi predloženih programov. Tako bi dobili kompetentne osebe, ne pa vprašljivo sposobne klientelistične obraze. To bi bil prehod od strankokracije in lepotnih tekmovanj na volitvah k meritokratski demokraciji.
Bojko Jerman, Dolsko