Klasičnih »obratnih ambulant« ali kakorkoli jih imenujemo, ki so v času socializma delovale znotraj velikih industrijskih kompleksov in večjih gospodarskih družb ter nudile splošno zdravstveno varstvo (osebnega zdravnika in tudi nekaterih drugih specialistov), skorajda ni več. Njihova ukinitev ali drugačen način dostopnosti do primarnega zdravstva je za mnoge zaposlene eden pomembnih razlogov za daljše čakalne dobe in težjo dostopnost do zdravnika.
Sistem se je namreč preoblikoval tako, da so njihovo vlogo prevzeli specializirani centri, zdravstveni domovi ali koncesionarji. Nekatera večja podjetja sicer še vedno imajo tesno povezane ali celo interne ambulante za medicino dela, ki skrbijo za svoje delavce tako v preventivnih kot kurativnih storitvah in najbrž njihovi zaposleni nimajo težav dostopnosti do zdravnika takrat, ko ga potrebujejo in ne čakajo v dolgih vrstah, da se lahko opredelijo k določenemu zdravniku.
Paradoksalno pa je, da je za zaposlene v večjih zdravstvenih zavodih dostopnost do zdravnika težja, kot bi lahko bila. Pa ne bom pisal na splošno, ker razmer drugje ne poznam, poznam pa dve zdravstveni ustanovi, v katerih sem delal tudi sam.
Na Univerzitetni kliniki Golnik že dolgo in še vedno deluje ambulanta družinske medicine, vendar ta ni zgolj ambulanta za zaposlene, temveč tudi splošna ambulanta za njihove družinske člane, upokojence in krajane vključno s starejšimi otroki Golnika z okolico. Deluje sicer v sklopu ZD Kranj, kar pa niti ni pomembno niti slabo. Pomembno je, da je v sklopu klinike.
Še bolje pa poznam razmere v UKC Ljubljana. Največja zdravstvena ustanova nima več (!) klasične ambulante za svoje zaposlene, kar je slabo, ali še več kot slabo, je nezaslišano. Tako si mora več kot 8000 zaposlenih (okrog 1560 zdravnikov, 3500 medicinskih sester in okrog 3650 ostalih drugih zdravstvenih in nezdravstvenih delavcev) iskati osebnega zdravnika povsod samo ne tam, kjer bi bilo najbolj logično in smiselno. Tako kot vsi ostali občani si morajo torej zaposleni največje zdravstvene ustanove izbirati osebnega zdravnika, kjer vedo in znajo. Večini to sicer najbrž uspe. V sestavi UKCL je sicer Inštitut za medicino dela, ki pa je namenjen pretežno za preventivne preglede, cepljenja zaposlenih, ocene delazmožnosti pred zaposlitvijo, zaščite pri delu ter še mnoge druge naloge.
Ko je UKCL leta 2005 ukinil ambulanto za zaposlene, ki je delovala na Polikliniki in v katero so hodili tudi mnogi upokojenci, je bilo pojasnilo zelo pitijsko, češ da UKCL ne more opravljati dejavnosti primarnega zdravstva. Ta trditev vodstva UKCL ni točna. Celo sam, ki sem delal v treh različnih ambulantah, nisem mogel priti do ustreznih osnovnih preiskav. Poleg lažje dostopnosti do storitev primarnega zdravstva pa bi bilo tudi za ustanovo dobro, če bi bil zaradi tega kaj manjši absentizem, ki je tudi v zdravstvenih ustanovah velik problem. Predvsem pa je nonsens, da zaposleni ne morejo koristiti uslug osnovne medicinske diagnostike, ki je vsa že v hiši in predvsem v popoldanskem malo izkoriščena.
Prepričan sem, da bi tudi na ZZZS naleteli na razumevanje, da je za tolikšno število zaposlenih smiselno imeti ambulantno dejavnost primarnega zdravstva tudi v večjih zdravstvenih zavodih in ker bi to pomenilo znaten prihranek tudi za zdravstveno blagajno.
Marjan Fortuna, Kranj