Je pa v središču oziroma na začetku spora Občina Radlje ob Dravi, ki je s svojo rešitvijo pravno neurejenega stanja leta 2016 povzročila razmere, ki so lastnikom vuhredških nepremičnin v zadnjih letih povzročile več sivih las, kot jim jih je prejšnje stanje v skoraj stoletju. Kaj se je zgodilo?
Leta 2016 je parcelo v Vuhredu kupil gradbenik, ki se ni strinjal, da se sosedje vozijo do svojih hiš tudi po njegovem zemljišču, kot so to počeli vsaj 60 let, preden se je pojavil v naselju. Rešitev tega problema je vzel v svoje roke kar takratni občinski svet Občine Radlje ob Dravi (v nadaljevanju občina), in sicer tako, da je ukinil javno pot na delu zasebnega zemljišča, na katerem se pot, ki vodi do stanovanjskih hiš, priključi na državno oziroma regionalno cesto. S tem je občina povzročila, da je dostop občanov do državne ceste postal stvar dogovora med zasebnim lastnikom zemljišča (gradbenikom) in prebivalci Vuhreda. Kako se takšna razmerja končajo, še predobro vemo. Pravdna saga med sosedoma, ki poti od svoje hiše ne more spojiti z državno cesto, traja že deset let.
Ko smo na občino naslovili vprašanje, zakaj so leta 2016 ukinili kategorizacijo javne poti na priključkih na državno cesto, razloga niso navedli, pač pa odgovorili le, da so takrat sprejeli spremembo in dopolnitve odloka o kategorizaciji občinskih cest. Ko smo pogledali v dotični dokument, se obrazložitev k spremembi – oziroma bolj točno k ukinitvi – javne poti glasi: »Javna pot se (…) zaradi nesoglasja lastnika zemljišča izvzame oziroma prestavi (...).« Razlog je torej jasen in tako tudi naveden v dokumentu, na katerega se občina sklicuje, le prepisala ga ni v odgovor. Zakaj?
Na eni od zadnjih sodnih obravnav glede dostopa do državne ceste je zgoraj omenjeni gradbenik po besedah njegove sosede rekel nekako tako: »Nikoli ji ne bom dovolil, da se vozi čez mojo zemljo. Še tožil jo bom za odškodnino, ker bi že pred desetimi leti lahko tukaj zgradil tri hiše in jih prodal, ker ona ne ve, kako se naj pripelje do svoje hiše.« Je s tem povzel bistvo problema? Da je ob nakupu parcele računal, da bo z njo oziroma z grajenjem hiš na njej zaslužil, občina mu je pri tem »šla na roko«, a je nastal problem, ker se soseda ni želela kar tako odpovedati svoji pravici, da se do svoje hiše vozi po poti, po kateri se je vozila vse od leta 1955?
Zakaj je potreben sodni proces, da soseda uredita njen dostop do državne ceste, smo napisali zgoraj: ker je občina s svojim odlokom ugodila zasebniku in s tem pahnila v njegovo nemilost več drugih svojih občanov, ki niso računali s tem, da se kar naenkrat ne bodo več mogli voziti po ustaljeni poti. Gradbenik je namreč po sprejetju odloka zasul pot, ki so jo desetletja uporabljali, da so se pripeljali do državne ceste.
Se občina spreneveda? Odgovorili so tako, da jim ne gre oporekati pravne pravilnosti. In v vseh poudarjajo, da mora soseda spor reševati z gradbenikom, saj gre za problem lastnine zemljišča. Zakaj opisanega spora občina ni reševala kot »problem lastnine zemljišča« že leta 2016 in – na primer – na posvet poklicala vključene občane, jim predstavila problem in poskušala doseči soglasje? Je bilo sprejeti odlok o preklicu javnih poti za občino samo najenostavnejša rešitev ali lahko v primeru gradbenika sumimo tudi na manj legitimna ali celo na nelegalna dejanja?
Kristina Kogelnik, Radlje ob Dravi