Majda Koren pa utemeljeno obrazloži, da je namen šole razvijati razmišljanje pri otrocih, kar ni avtomatičen proces; je veščina, ki jo je treba razvijati, učiti. In potem šola ni ustanova, v kateri se bodo otroci učili verskih dogem, ki so po definiciji razlage, o katerih se ne razmišlja in ne dvomi, ampak jih vernik mora sprejeti.
Menim, da ima navedena razlaga dovolj trdne argumente in znanstveno podlago.
Glede navedene tematike, to je verouka v osnovne šole, menim, da gre za absolutno neprimerno in zgrešeno pobudo. Namesto pouka o verstvih ali katoliškega verouka v šole, bi bil veliko bolj potreben in nujen pouk o miru. Mirovništvo ter sobivanje sta veliko bolj pomembna kot pa znanje o bogovih in predvsem katoliškem ali muslimanskem večvrednem, nadnaravnem, vsevednem in vsemogočnem bitju. Pa z vsem spoštovanjem do vseh različno verujočih. Če bi bog resnično obstajal, potem ne bi dopustil takšnega klanja, vojn in trpljenja po svetu.
Sicer pa še tako med nami, vsa navedena prizadevanja glede verouka ali drugih »nujnih« spoznavanj ver v osnovne šole niso ne prva, in ne verjetno zadnja. Nujno pa se je vedno znova javno opredeliti za znanost, napredek in razvoj. Vera pa naj ostane v domeni osebnih spoznanj. Zato pustimo otroke, da do določenih spoznanj ne pridejo s posiljenimi rešitvami, temveč v svojem razvoju z lastnimi razmisleki.
Miloš Šonc, Grosuplje