Vlada, ki sebe predstavlja kot načelno, zavezano varovanju pravnega reda države in spoštovanju zakonov, sporazumov in dogovorov, tudi meddržavnih, je bojda pokleknila pod pritiski in morda celo grožnjami nasilnežev, ki so se dokopali na oblast v pomembnih in močnih državah, med katere štejemo tudi nam prijateljske države in celo zaveznice.
Ja, spet se je potrdilo, da kdor ima take prijatelje in zaveznike, ne rabi sovražnikov, po drugi strani pa najbrž velja tudi obratno; kdor ustrahuje prijatelje in zaveznike, nima ne enih in ne drugih. V najboljšem primeru ima opraviti s koristnimi podrepniki in vazali, ki jim načeloma ne gre ravno zaupati.
Retorično: je ustrahovanje, so grožnje zadosten alibi za pritlehnost, preračunljivost, upognjen hrbet in izgubo še tisto malo dostojanstva, ki smo ga, kot narod in država, do zdaj uspeli ubraniti v mednarodnih inštitucijah in forumih z našimi bojda načelnimi stališči? Najbrž ne, brez velikega dvoma pa smemo sklepati, da nasilnež grozi in skuša ustrahovati tistega, ki se mu zna in upa zoperstaviti in ne tistega, ki mu, kot figurativno radi rečemo, »leze v rit«. Tudi na ta način, z grožnjami in ustrahovanjem, celo nasilnež pokaže, kdo je vreden spoštovanja in kdo ne.
Spoštovana ministrica, spoštovana vlada, odločitev je bila vaša, posledice tega nepotrebnega in sramotnega dejanja pa žal, padejo na vse nas.
Luštno je govoriti o načelnosti in biti načelen, ko ti za tako načelnost vsi ploskajo in nihče zaradi tega ne trpi (resnih) posledic. Pa je to res že načelnost sama po sebi? V to močno dvomim.
Načelnost, gospa ministrica, se načeloma pokaže takrat, ko je zagovarjati načela težko in ima načelna drža posledice. Takrat, ko načelnost pomeni tudi prevzemanje odgovornosti in aktivno obrambo vsega, kar iz nas dela ljudi in skupnost. In tu ste padli na izpitu vsi tisti, ki ste se na vladi, v imenu ljudstva, bodisi vzdržali ali glasovali proti procesiranju tistih, ki se norčujejo iz vseh nas in pravnega reda, na katerem ta svet stoji.
Že zavoljo uravnoteženosti pa velja opozoriti tudi na svojevrstno načelnost Janeza Kranjskega, konvertita in bivšega komunista, zadnjega komandanta brigade Ivo Lola Ribar, ki je nedavno tega še romal in lomastil po poteh Avnoja, zdaj pa kot zaprisežen »blutt und boden« demokrat rohni in grmi proti prišlekom nepravega porekla, napačne barve kože ali krive vere, ki bojda ogrožajo njega in njegove, vedno za dom spremne, klene in prepričane demokrate s pedigrejem. Noriško kraljestvo je pač treba ubraniti pred tolpami tistih, ki bežijo pred takimi, kot je on in njemu podobni.
Pa tudi na duše krščanske ne gre pozabiti, ki so, skupaj z nacional-demokrati, po plačanem foto safariju v deželi apartheida, terorja, koncentracijskih taborišč in smrti, iz čiste humanosti, v duhu pravičnosti, v čast okupacijski soldateski, na simbolnem mestu naše lastne osamosvojitve, izobesili zastavo režima, ki je že dolgo simbol smrti in omadeževan s krvjo nedolžnih, komaj rojenih otrok, nemočnih starcev in žensk napačnega porekla.
Ja, simboli so pomembni, vsaj toliko kot spomin na Noriško kraljestvo, zato morda ne bi bilo odveč, da bi poleg njim drage zastave zionistov, na častnem mestu, najbolje spet na spomeniku naše samobitnosti, obesili tudi zastavo, ki simbolizira prav to, kar nacional demokratom požene kri po žilah: zastavo tretjega reicha. Ali pa zastavo prijateljev, ki so od zadnje velike vojne uspeli poleg svetovnega pravnega reda z vojsko napasti, zbombardirati, ali razrušiti skoraj četrtino vseh držav tega sveta, odvisno od definicije, kako invazijo in vojaško intervencijo razumemo.
Vrli Janez je nedavno tega že dokazal, kaj pomeni brezpogojno prijateljstvo z močnim zaveznikom. Prijatelju je čestital za zmago, ki je niti ni bilo.
Morda je tudi ta čestitka pripomogla in oranžnoglavega prijatelja dodatno spodbudila, da je v silnem ogorčenju nad nehvaležnostjo volivcev in zoper »krivico«, ki mu je bila storjena, svoje pristaše, »ponosne fante«, bele supremaciste in »prave« domoljube, pozval v napad na lastno državo.
Tudi pri nas je sezona volitev in zanimivo bi bilo vedeti ali je oranžnoglavi prijatelj Janezu že vrnil uslugo in mu že čestital za zmago, še bolj zanimivo pa bi bilo izvedeti, ali se Janez in njegovi ponosni fantje že pripravljajo na akcijo zoper morebitne nehvaležne volivce. Bomo videli.
Emil Brence, Bled