Slovenija je doslej veljala za razgledano, sodobno državo, z umirjeno politiko, dobrim gospodarstvom, za deželo, kjer spoštujemo drug drugega, drugače misleče, skratka, za sodobno demokratično družbo. Prepričan sem bil, da je današnja Slovenija toliko zrela, da bo na referendumu zmogla odločitve, primerne 21. stoletju. Stoletju, v katerem je osvajanje vesolja nekaj vsakdanjega, kjer je v vsaki roki računalnik, na vsakem koraku so dosegljive novice in znanje vsega sveta, dosegljiva je vrhunska izobrazba na vseh ravneh …
Pa nič. Zavrnili smo pošten odnos do sočloveka in njegove stiske. Ves svet se čudi izidu referenduma. Vzemite kak tuji časopis, pa preberite. 'Moja Slovenija' je pokleknila ob tem vprašanju in se vrnila v srednji vek. V čas inkvizicije, čarovnic, neznanja in – trpljenja. Zgrožen sem. Zato je moja beseda namenjena v prvi vrsti vsem tistim sodržavljanom, ki ste glasovali proti in podlegli čisto navadnemu politikantstvu. Hvala za trpljenje, ki mi ga privoščite.
Besedo namenjam vsej desni politični opciji, ki je z zavajajočo, nasilno kampanjo, lažmi in natolcevanjem ustvarila vzdušje strahu, negotovosti, da nas je rezultat referenduma postavil nekaj sto let nazaj. V svet trpljenja.
In naši Cerkvi. Tej naši ljubi Cerkvi, ki je sicer po ustavi ločena od države, pa se vseeno čuti dolžna vtikati se v državne zadeve, kadarkoli jo je volja. Tudi tokrat. Pač po sistemu – tukaj sem, računajte na nas. Ta dvatisočletna organizacija, ki je v vsej svoji zgodovini preganjala pogane, domorodce po vseh celinah naše zemlje, krivoverce, sežigala ženske na grmadah, ustvarila grozljivo organizacijo inkvizicijo, pa še nisem naštel vsega, izpustil sem vsaj kolaboracijo z vsemi okupatorji, ki so ji zagotavljali moč in denar. Ta Cerkev danes, v 21. stoletju, ne zna najti svoje prave poti do ljudi, do svojega pravega mesta v sodobni družbi. V družbi, kjer vladajo internet, medmrežja, tiskani in elektronski mediji, v šolah dosegljivo vrhunsko znanje … V tem konglomeratu vsega bi bil primeren pristop z njihove strani ljudem še kako zaželen. Ampak ne. Tudi ti mi privoščijo samo trpljenje.
Glasovali ste proti moji, človeški in ustavni pravici do dostojnega zaključka mojega (ne vašega) življenja v določenih, posebnih primerih. Mirno ste glasovali proti, pod krinko, da imate »moralno pravico« za to. »Moralno pravico«, a res? Kdo pa vam je dal to »pravico«? Ustava RS že ne.
Pošteno sem živel in po svojih močeh poskušal v življenju delati dobro in pošteno. Večinoma mi je tudi uspelo. Če sem komu storil kaj slabega, naj me pokliče. Popravil bom. Pošteno življenje želim skleniti na dostojanstven način, tak, kot sem ga živel.
Uprl se bom taki izkrivljeni podobi moje Slovenije. Zato sem tole napisal, da boste vedeli – ustrahovati se pa ne bom pustil. Od nikogar. Pa tudi po svoje bom živel in delal kot doslej.
Pa zdravi ostanite.
mag. Dušan Kaplan, Ljubljana
