Nekaj časa je kazalo, da bo regionalizacija paradni konj levice, a stvari so se kmalu obrnile. Temo je prevzela desnica, najprej zelo splošno in precej populistično SLS in nato veliko bolj tehtno SDS, ki je v prvem Janševem mandatu lansirala prve resne institucionalne ukrepe v to smer.
Potem je prišla ekonomska kriza in razcepiti se je bilo treba, v skladu z našo manihejsko tradicijo, na neokonservativne fanatike, ki so možgane deponirali na grobu Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka, ter donkihotske bojevnike proti globalnemu neoliberalizmu, ki so bili preveč zaposleni s protestnim taborjenjem pred ljubljansko borzo, da bi se ukvarjali z malimi, a še kako koristnimi institucionalnimi reformami.
Najnižjo točko smo doživeli (kot skoraj pri vsem) v času Pahorjeve vlade, ko je ministrica ali sekretarka, zadolžena za lokalno samoupravo (opravičili mi boste, da se ne spomnim imena: v tistih treh letih se je zvrstilo nič manj kot sedem visokih funkcionarjev, odgovornih za to področje!) po večmesečnem zimskem spanju končno prišla na dan s predlogom regionalizacije – tako da je predstavila zemljevid slovenskih škofij in rekla: »Evo, tako sem si po dolgi refleksiji zamislila meje pokrajin.« Danes bi rekli, da se je zadnji dan pred javno predstavitvijo po rešitev zatekla k chatgpt: s tem, da bi njegovi algoritmi verjetno prišli na dan z boljšo rešitvijo. Umetna inteligenca je včasih vseeno boljša od naravne neumnosti.