Da o samospoštovanju v neki humanistični vedi, kot je zgodovina, niti ne govorimo, čeravno iz ust doktorja zgodovine. Čeravno je le-ta konkretno doktoriral celo na uglajeni Teološki fakulteti in s klasično teološko temo (titoizem), in čeravno je Planet TV v lasti madžarske televizijske družbe, povezane s tamkajšnjo politično stranko, ki je že (pre)dolga leta na oblasti. Vse to skupaj pa je vseeno premalo, da bi docela razumeli tak duhovni in lepovedenjski zdrs.
V osrednji informativni oddaji Planet 18 (11. januarja 2026) je namreč tako voditelj, očitno v skladu s sprejeto notranjo uredniško etiko, strogo profesionalno, se pravi posmehljivo citiral kritično misel sedanjega predsednika vlade (od 2022) Republike Slovenije, ki je slikovito orisal, še v svežem narodnem spominu, nekdanje poulične metode z »brizgom vodnega topa pod Janševo vlado«. Gre za uvoženo tehnično napravo, ki so jo bili namensko uporabili, kot so vestno prebrali v tehnični deklaraciji, za protestnike proti takratni (od 2020) vladi. Oziroma ne za, ampak zoper njih.
Da podkrepi svoje tradicionalne življenjske nazore, je voditelj dal besedo kar dr. zgodovine Jožetu Možini, ki je strnil svoje bogato obvladovanje te humanistične vede z mislijo, vredno ustoličenja za bob leta ali morda kar celega mandata obetane naslednje vlade: »Ta izjava je lažniva, slaboumna, se lahko samo smejemo.« In je to svetopisemsko priliko vdano posvetil sedanjemu predsedniku vlade, tudi doktorju. Pa še posebej zanj potegnil iz svojega strokovnega besednega zaklada za primerno osvetlitev premišljeno izbrane izraze »hlapček«, »lutka«, »revež«, vse izpričano v tej TV-oddaji. Pametnemu je dovolj, da presodi, za kak TV-medij in strokovnjaka gre. Sveta preproščina. In sveta prostaščina.
Odveč se je vprašati, ali ta »uravnotežena« slovenska televizija v madžarski lasti ali ona podobna na samem Madžarskem tudi uporabljata enake nehlapčevsko izbrane vatle pri opisih sedanjega madžarskega predsednika vlade in tistega bodočega pri nas, ki naj bi nemara vnovič zavladal Sloveniji po letošnjih parlamentarnih volitvah.
Človek se lahko vpraša, ali velja takšno stališče temne strani meseca, ki v nizki preži razdraženo in izpričano žaljivo zavrača vsak dogodek iz zgodovine oboroženega odpora proti okupatorju med 2. svetovno vojno pri nas, tudi do vseh drugih takih gibanj v tem času drugod po Evropi (Grčija, Poljska, Norveška, Francija, Italija …) in svetu, pred to vojno in po njej. Denimo o sorodni predvojni ilegalni protifašistični revolucionarni organizaciji TIGR v takratni Primorski (v okviru Kraljevine Italije), kjer taiste »mesečnike« zanima le fizični konec vrha te organizacije (Mala gora, 13. maj 1941), ne pa njihove terenske oborožene akcije, sabotaže, obračunavanje s simboli in nosilci fašističnega terorja, z (žal tudi) domačimi izdajalci vred, oboroženo sodelovanje s Komunističnimi partijami Italije in Avstrije, medsebojno naslavljanje tigrovcev s »tovariši«, njihova revolucionarna naravnanost, up na boljše življenje primorskih Slovencev že na tem svetu, želja po priključitvi (ne vrnitvi) k bratski (a vse bolj mačehovski) Jugoslaviji … Tu se »mesečniki« škodoželjno ne sprašujejo, koliko (sekund, minut, ur, dni, adventnih nedelj …) je TIGR prispeval k predčasnemu padcu fašizma.
Vsega tega »mesečniki« niso vedeli, ko so – z zamudo – skočili na ta (zanje napačen) voz. Zdaj pa nočejo vedeti.
Igor Mravlja, Ljubljana