Izhodiščni vprašanji sta, zakaj je sprememba potrebna, s čem snovalci upravičujejo poseg? V osrednjem delu ulice, pred sodno palačo, je Miklošičev park, ki nudi vse pogoje za počitek, posedanje, druženje, sprostitev. Vse to naj bi sicer manjkalo večjemu delu ulice – a do obeh koncev ulice je samo 5 minut hoje! Zato je prav absurdno nameščanje klopi na cestno površino, groteskno je videti šavje v sodih na paletah, prav tako na cestni površini.
Čemu prvenstveno služi mesto – posedanju na cesti ob bližnjem parku? – na račun pretočnosti prometa? Sklepamo, da gre za izživljanje ideologov lepotičenja mesta v prid pešcem, kolesarjem in samopotrjevanju. Hkrati pa, vljudno rečeno, za nagajanje drugim uporabnikom mesta.
Še ena vizija na enako vprašljivih izhodiščih nam preti z uvedbo tako imenovane »parlamentarne četrti« vzdolž Župančičeve ulice. Načrt je problematičen iz več razlogov. V izhodišču je dvom, da je Ljubljani z 300.000 prebivalci potreben transplantat tuje ideje iz Barcelone z 1,6 milijona prebivalcev in povsem drugačno urbano strukturo; načrt nastaja mimo okoliških stanovalcev; v območju ulice sta dva parka – Argentinsko-reformacijski in ob izteku ulice park narodnih herojev – dodatne za promet zaprte površine niso potrebne; dvostranske kolesarske steze so že ob vzporedni Prešernovi cesti; na Župančičevi ni za javnost zanimivega programa, razen Opere, še ta je podnevi zaprta; sprememba ulice v peš cono bi zelo otežila parkiranje stalnim prebivalcem, državnim ustanovam in obiskovalcem predvidenega kina na Ajdovščini.
Kaj torej načrt rešuje? Zakaj nam ga vsiljujejo? Naj ugibamo – zaradi prejemanja priznanj agencij za pospeševanje »vzdržnega razvoja«, a brez celostne valorizacje učinkov, zaradi prirejanja moderiranih dogodkov, ki jih financirajo sponzorji z vplačili v mesto blagajno, zaradi snemanja komercialnih reklam, ne da bi morali izganjati parkirana vozila, … zaradi vzdrževanja videza tankočutne mestne uprave.
Ob vizijah na pristranskih izhodiščih se mimo snovalcev vizij dogajajo vzporednimi učinki lepotičenja mesta – hiranje osrednjih predelov okoli Metalke, podhoda Ajdovščina, zdaj že tudi pasaže Maximarketa in veleblagovnice same. Čudno? Nepričakovano? Vzporedno s hiranjem namreč neovirano rastejo nove in nove nakupovalne mega trgovine v interesu tujih investitorjev.
Kaj naj si mislimo? Da sta načrta ureditve Miklošičeve in Župančičeve ulice na tako majavih postavkah, da ju mirne duše označimo za manifestacijo 'sterilizacije' mesta, za tako rekoč urbani larpurlartizem (umetnost zaradi umetnosti same). V konkretnih primerih z mestno upravo povezani snovalci zagotavljajo delo samim sebi.
Marko Apih, arhitekt, Ljubljana