Nekdo, najbrž znotraj civilne družbe, dovolj ambiciozen, podjeten, zagnan in da tudi sam vidi, da ta oblika demokracije vodi v strankokracijo, bi bil pripravljen sfurati to smer: formirati politično stranko, ki bo nastopila na volitvah in zmagala. Ker drugače ne bomo prišli zraven: igrati je treba po pravilih, ki jih predvideva zdajšnja oblika demokracije (dejansko strankokracije). Časa ni na pretek. Ta politična stranka mora biti formirana po vseh pravnih regelcih do naslednjih volitev.
Najprej si mora izdelati program. Ta nekdo naj bi povezal avtorje teh idej, da bi ustvarili nekakšno realno uresničljivo sintezo vseh zamisli. Preseči moramo model demokracije, kakršen še dandanes izhaja iz modela, ki so ga »izumili« v Starih Atenah. Tam je to delovalo, ker so se domala vsi medsebojno poznali. Dandanes pa že zdavnaj ni več tega temelja, ki je dejansko ključen: (skoraj osebno) poznanstvo med ljudstvom (določenega geografskega volilnega okraja, t. j. bazo) in predstavnikom ljudstva (poslancem). Na to ključno dejstvo odgovarja vsaj v grobih obrisih citirano pismo bralca.
Zdaj stranke po svojih merilih, ko katerega od svojih članov postavijo v (ne)izvoljivi okraj, »prispevajo« svoje člane v parlament. Jasno, da so poslanci odgovorni le njim (na papirju piše lahko marsikaj). Stranke pa seveda vodijo ljudje, ne pa npr. kakšna nepristrana umetna inteligenca. Človek je v vsakem primeru že sam po sebi pokvarljivo blago. Tudi zato stranke same v sebi nimajo mehanizma, ki bi jih sproti »čistil«. Obnašajo se kot podjetja (morda celo morajo funkcionirati tako), kar jim seveda omogoča, da jim je vseeno za tiste, ki so jih izvolili.
Tega ne smemo dopustiti več, zato naj vsakdo, ki ima ambicijo postati poslanec, kandidira izključno v okraju, kjer živi. Tam naj pridobi volivce (da jim pove, kaj bo kot poslanec naredil, kako jih bo zastopal in kako pogosto bo imel kontakte z njimi). To financira sam ali pa mu pomaga stranka. Volivci baze bodo izmed kandidatov izvolili poslanca (ker menijo, da zasluži biti njihov poslanec). Poslanci posamezne stranke (v zdajšnjem sistemu poslanska skupina) postanejo tudi formalno vodstvo stranke.
Poslanci nimajo mandata: njihova baza, ki jih je izvolila, jih lahko kadarkoli odpokliče (organizirajo se lokalni referendumi, recimo na podlagi zahteve vsaj 2/3 ali kar 75 % vseh volilnih upravičencev tistega okraja – v tem pismu jih avtor predvideva 100). Tako parlament (skupek poslancev) ne bo imel mandata in bo venomer »na prepihu«: nekateri poslanci bodo lahko dolgo časa isti, nekateri pa si bodo skoraj »podajali kljuko« parlamenta. Parlamentarne volitve bodo torej neprestane oziroma po zahtevah in željah posameznih baz. Ko je (če je) poslanec odpoklican, mu s tem preneha tudi članstvo tudi v stranki. Stranka ima nekakšno kadrovsko komisijo (lahko je to vodstvo stranke), ki povabi posameznika, da postane njen član (ni več tistega, da je vsakdo lahko član katerekoli stranke).
Izvršilno vodstvo države so delovna mesta in se tako tudi obravnavajo (zakon o delovnih razmerjih). Prijaviš se sam, predložiš svoj program, dokazuješ svoje kompetence s spričevali, nestrankarska strokovna komisija te testira: preveri in preizkusi tvoje sposobnosti in kompetence, nato se tudi preverijo tudi tvoje osebnostne lastnosti (tudi za ta namen obstajajo testi). Laično javnost pa predstavlja parlament (ker so poslanci predstavniki laične javnosti, ki jih je za ta namen izvolila). Parlament imenuje vladnike z 2/3 večino za nedoločen čas. Ta je res nedoločen, ker vsakogar lahko kadarkoli odpokliče (»vrže« na cesto). Odpoklic se začne na zahtevo baze do poslanca, on pa to argumentira in pridobi za odpoklic 2/3 poslancev. Furanje države je po moje preveč resna stvar, zato pozabite na 50+ procentov (navadna večina je barantanje, ne pa demokracija).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana