Pri snovanju normativov in standardov so sodelovali eminentni strokovnjaki s področja zdravstva, ki so sami aktivni v zdravniški službi ter jim zato ni mogoče očitati nepoznavanja razmer. So plod dolgoletnih analiz in izkušenj ter temeljijo na realnih podatkih. Od specialnosti do specialnosti so seveda različni. So pa ti le okvir, v katerih je normirano zdravnikovo delo, ki je bilo dotlej urejeno precej stihijsko ali pa sploh ni bilo urejeno.
Je pa treba normative gledati tudi širše. Niso samo minute in ure tiste, ki normirajo delo. Zelo pomembno je, da se je z razvojem medicine bistveno spremenil način obravnave bolnikov z nekim zdravstvenim problemom. Ni vseeno, ali ima zdravnik opredeljene pretežno starejše praviloma polimorbidne bolnike ali mlajše in temu so prilagojeni tudi normativi.
Obstajajo sicer algoritmi odločanja pri določenih bolezenskih simptomih in znakih, a ti so pogosto zgolj pomoč, nikakor pa niso nekaj, česar ni mogoče prilagajati razmeram. Tudi z umetno inteligenco, ki odpira široke možnosti diagnostike in odločanja o načinih zdravljenja, je na koncu le izkušenost in znanje zdravnika tisto, kar prevlada pri končnih odločitvah.
Za ilustracijo naj omenim samo obravnavo bolnika s prsno bolečino. Poleg klasičnega pregleda je pri takem bolniku treba storiti bistveno več kot nekoč. Včasih je zadostoval posnetek EKG, merjenje krvnega tlaka, morda obremenitveno testiranje ter rentgenski posnetek prsnih organov in nekatere preiskave krvi, z leti pa so se temu pridružile še številne druge slikovne in funkcijske preiskave, ki so potrebne za postavitev pravilne diagnoze in, kar je bistveno, odločitev o ustreznem zdravljenju. In vse to zahteva svoj čas, znanje in razpoložljive možnosti Preiskave je treba tudi pogosto ponavljati in kljub vsemu napredku medicine včasih ni mogoče ugotoviti pravega vzroka bolnikovih težav.
Za boljšo dostopnost do zdravnika na vseh treh ravneh je treba najprej razbremeniti zdravnika dela, ki ga lahko opravi drug strokovni kader ter pomožni nezdravstveni delavci. Moram pa priznati, da tudi na tem področju prihaja do sprememb, za kar je pa potrebno veliko zaupanje med sodelavci. Predvsem na urgenci sem imel to srečo, da sem sodeloval z odličnimi medicinskimi sestrami, ki so mi bile asistentke in nemalokrat celo svetovalke. In ker na urgenci ni mogoče delati po normativih, je potrebne veliko improvizacije in iznajdljivosti. In skupni imenovalec vsega je boljša organizacija delovnih procesov od prvega stika bolnika z zdravstvenim sistemom do konca zdravstvene obravnave.
Marjan Fortuna, Kranj