Ob razpravah za ali proti plačevanju RTV prispevka je bil pojem uravnoteženosti poročanja vse prevečkrat poudarjen. Uravnoteženost poročanja v svojem bistvu namreč vse prepogosto pomeni, da po pravilu »saj so vsi isti« daješ enako težo dejanjem in posegom v življenja državljanov politikom, ki so večinsko obremenjeni s kriminalno preteklostjo (tudi sedanjostjo), kot pa tistim, ki takšnih bremen ne nosijo v svojih nahrbtnikih. V kolikor je medij kritičen do oblastnikov, ki nesporno kažejo želje po avtokraciji, tega pač ne moremo oceniti kot neuravnoteženost.
RTV je bila uravnotežena pri svojem poročanju ves čas, dokaj dosledno celo v obdobju prejšnje Janševe vlade. Po mojem skromnem mnenju, velikokrat celo preveč. Ko pravnomočno obtoženi minister Jernej Vrtovec ob vprašanju novinarja, kaj bo storil v zvezi z njegovim domnevno skorumpiranim sekretarjem stranke, arogantno in cinično izjavi, da le-ta ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen, istočasno pa z nasmeškom omeni primer Roberta Goloba v povezavi z Gen-I-jevo afero v Romuniji, kot da je Golob že obsojen, si takšna izjava po kriteriju poštenosti zasluži odločen kritičen komentar. Seveda ciničen nasmešek ni kar tako. Minister Vrtovec že vidi učinke zakona o Skoku, ki aktualni oblasti daje moč, da si bo lahko v prihodnje politično podredila tako tožilstvo kot sodišča. Nedavna zavrnitev kandidatov za sodnike in vrhovnega sodnika nedvoumno kaže, kam meri trenutna oblast. Tudi nedavna preložitev zaslišanja četverice NSi-jevih veljakov iz razloga, češ da potrebujejo čas za pripravo obrambe, zelo jasno kaže na to, da z zavlačevanjem poskušajo preložiti zaslišanja v čas, ko naj bi postopke prevzeli »njihovi« tožilci in sodniki. Dejstvo je namreč, da je obtožnica pravnomočna že več mesecev, torej so odvetniki za pripravo obrambe imeli več kot dovolj časa. Morda sem spregledal, vendar do danes nisem zasledil, da bi bila na zakon o Skoku s katere koli strani vložena kakšna ustavna presoja, kljub temu, da gre za očitno protiustavno podreditev represivnih organov trenutni politični opciji, ki se trudi, tako s tovrstnimi zakoni kot tudi s podreditvijo neodvisnih medijev, ustvariti pogoje za dolgoročno utrditev svoje oblasti.
Poštenost in uravnoteženost pri poročanju medijev nista nujno v sozvočju. Za obrambo demokracije je nujna večja pozornost glede besed in dejanj tistih, ki so v svoji preteklosti pokazali nagnjenja h kriminalnim dejanjem in avtokratskim težnjam, in to ne glede na to, ali so njihova dejanja sodno izbrisana ali pa so zastarala. Zaupanje v politike ne more biti odvisno zgolj od njihovega lepega govoričenja in obljub. Odvisno je lahko predvsem od njihovih dejanj, vse od polnoletnosti naprej, kot tudi pravi star pregovor: »Volk dlako menja, nravi pa ne.« To v naravi vedo celo ovce ali pa bi vsaj morale vedeti, saj se jim drugače slabo piše.
Branko Poženel, Kranjska Gora