Medijski učinki so praviloma posredni in močno odvisni od konteksta. Mediji, tudi digitalni, lahko vplivajo na to, o čem se pogovarjamo in v kakšnih okvirjih razmišljamo, ne morejo pa enostavno vbrizgati novega prepričanja v našo glavo.
Posamezna dezinformacija je presenetljivo neučinkovita: večina ljudi ni lahka tarča ene same lažne novice, učinek napačne informacije je majhen in kratkotrajen, popravki pa delujejo bolje, kot smo še pred desetimi leti domnevali. A množične, koordinirane kampanje lahko postanejo učinkovite, če se dezinformacije pojavljajo neprekinjeno, večkanalno, v različnih oblikah in skladno z našimi predsodki. V takih okoliščinah postane učinek strukturno močan. Največji učinek ni prepričevanje posameznikov, temveč premik informacijskega ekosistema. Dezinformacije so učinkovite ne zato, ker bi prepričale vse, temveč zato, ker spremenijo, o čem se pogovarjamo (agenda-setting), kako razmišljamo (framing) in ustvarijo občutek, da resnice ni mogoče poznati (epistemološki kaos). To je podobno kot onesnaževanje zraka: posamezen izpust ne ubije nikogar, milijoni izpustov pa spremenijo atmosfero.
Iz zgodovine propagande vemo, da nič ne povezuje skupnosti bolje kot zunanji sovražnik. Zato je simultani napad na Evropsko unijo tudi priložnost, da se ponovno zavemo, kdo nismo: nismo Kitajci, nismo Rusi in nismo Severnoameričani. Postaja očitno, da bomo morali sprejeti misel, da nastopa čas tudi evropske civilizacije.
Večer