Ni dovolj »odmašiti cevi«, če ne vemo, kam voda teče, kdo je lastnik omrežja in kdo bo plačal poplavo. Evropski prihranki niso mrtev kapital, ki ga je treba rešiti iz nacionalne ujetosti, temveč so družbeno premoženje, ki je nastalo v konkretnih državah, pravnih sistemih in življenjskih zgodbah. Njihova evropska raba je lahko smiselna, vendar samo, če je politično utemeljena, demokratično nadzorovana in razvojno usmerjena.
Največja nevarnost sedanjega reformnega vala ni v tem, da bi bil »evropski«, temveč je v tem, da se predstavlja kot tehnični. Kadar se o oblasti nad prihranki govori kot o optimizaciji kapitalskih trgov, se politično vprašanje prestavi v slovar strokovnjakov. Kadar se o prihodnjih pokojninah govori kot o investicijskem produktu, se socialna obljuba spremeni v tržno priložnost. Kadar se o javnih razvojnih ciljih govori kot o razredu finančnih sredstev, se država umakne iz razprave, a ostane v ozadju kot porok zadnje instance.
Če je to posredni poskus gradnje evropske zvezne države, ga je treba imenovati s pravim imenom. Evropa morda res potrebuje več skupne zmogljivosti. Morda potrebuje tudi več skupnega zadolževanja, več skupnih naložbenih instrumentov in močnejše evropske institucije. Toda zvezna država se ne sme roditi kot stranski učinek reforme listinjenja. Če hoče Evropa postati politično močnejša, naj to pove politično. Če pa hoče predvsem ustvariti nove poti za finančno industrijo, naj ne govori, da je to isto kot razvoj. Evropski problem ni, da je premoženje preveč zasidrano, problem je, da Evropa še ni našla demokratičnega načina, na katerega bi zasidrano premoženje povezala z dolgoročnimi skupnimi cilji.
Vir: Delo