Ali lahko kaj drugega rečemo za trenutno stanje, ki poštenega, mislečega državljana vznemirja in jezi, še posebej pa skrbi z mislijo na mlado generacijo, ki bo posledice te norije močno občutila in zaradi njih živela precej slabše, kot bi sicer?
Sodim v generacijo, ki je na Roški demonstrirala zaradi pripora, kamor je vojska za kratek čas vtaknila Ivana Janeza Janšo. A če bi vedeli, kaj bo iz tega nastalo, bi se mnogi od teh vsekakor odločili drugače.
Očitno res mislijo, da smo vsi bedaki. Da bodo zamegljevali pravi problem in nas preusmerjali na nepomembna področja, nepomembne zadeve samo zato, da bi volilno bazo zmanipulirali in jo zmedli pri bistvenih vprašanjih. Sprašujem se, ali se bo v zadevi Black Cube kaj premaknilo, ali bodo tožilci zmogli toliko poguma in storili korak naprej. Pa je okrog te delikatne zadeve le tišina. Vemo, da je za ukrepanje dovolj tudi strnjen krog indicev, da je oseba storila kaznivo dejanje. V zadevi Black Cube pa je indicev veliko in tudi strnjeni so. Prvi minister je takoj po odkritju, da so bili agenti Black Cuba v Sloveniji, zanikal, da bi poznal izraelske agente te organizacije, in trdil, da se z njimi ni nikoli srečal, zatem pa pod pritiskom dokazov, da so bili na sedežu SDS, priznal te okoliščine, seveda z naivno obrazložitvijo, da ni šlo za nič v zvezi z volitvami, ki so sledile v Sloveniji, pogovori naj bi potekali menda le glede Irana. In to potem, ko je v Izraelu in sklenil sramotno prijateljstvo z vojnim zločincem Benjaminom Netanjahujem, za katerim je zaradi genocida izdan nalog Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) za prijetje. Vlada tudi odpira rezidenčno izraelsko veleposlaništvo v Ljubljani. Zadnji primer, ki odkriva pritlehnost trenutne slovenske zunanje politike, pa je blokada evropske izjave glede izraelskih nezakonitih zasedenih področij na Zahodnem bregu. Slovenija je bila edina, ki je glasovala proti. Sramota, vredna prisege domobrancev Hitlerju, na bežigrajskem stadionu, med drugo svetovno vojno. Razlogi, ki jih za takšno ravnanje navajata zunanji minister in predsednik vlade, pa so tako iz trte izviti, da se jim smejijo še vrabci na strehi.
Na drugi strani pa desnica z »genialnim vojščakom« Žanom Mahničem zoper predsednico Natašo Pirc Musar vodi umazano gonjo, označujejo jo kot vohunko. Pa nimajo v rokah ničesar, nobenega dokaza za takšno grdo obtoževanje. Po tej logiki je Stevanović precej bolj sumljiv, ko hoče na vsak način obiskati Rusijo, verjetno ne brez povabila. Nivo, ki ga desnica uporablja v komuniciranju, ne presega gostilniške debate, obnaša pa se arogantno, saj naj bi bilo nad njimi le še nebo.
Tako nizko kot sedanja vlada ni padla še nobena do sedaj. Laži, ki so jih pred volitvami in jih tudi sedaj trosijo nekateri najvidnejši člani koalicije, bi bile prav smešne, če bi ne bile nevarne in tudi žalostne. Najhuje pa je, da smo bili še ne dolgo nazaj ponosni na držo Slovenije v mednarodnih zadevah, sedaj pa nas je sram glede na to, kar je Slovenija postala v nekaj mesecih. Vsaj nekatere.
Janez Šinkovec, Dol pri Ljubljani