Čudovita osrednja hala, ki je nekoč služila potrebam pošte, je zdaj restavracija ter kavarna za profesorje in študente. Posegi v stavbo ob spremembi rabe so minimalni. Učinek za mesto in meščane pa maksimalen. Avstrijska poštna hranilnica ni brez povezave s slovenskim kulturnim prostorom. Arhitekt Otto Wagner je bil Plečnikov profesor na dunajski Akademiji lepih umetnosti v letih 1895 in 1898, kjer je Plečnik študij končal kot najboljši v letniku. Ravnikar pa je bil odličen Plečnikov učenec in na začetku svoje poti njegov najožji sodelavec pri izdelavi načrtov za Nuk. Wagnerja in Ravnikarja tako povezuje Plečnik, ki jima je bil učenec in učitelj; dunajsko pošto in ljubljanski Maximarket pa moderna arhitekturna zasnova. Obe omogočata adaptivno ponovno uporabo.
Če želimo, da Maximarket ponovno zaživi, kot se za centralno stavbo prestolnice spodobi, skladno s potrebami meščanov in razumevanjem sodobnega časa, potrebuje smiseln nov program. Možnost se ponuja nedaleč stran, na še eni zatečeni situaciji v središču mesta: Nuk 2 se, kljub obljubam, izrečenim ob nastopu aktualne vlade, in prizadevanjem mnogih, žal ni približal realizaciji. Arhivske površine je Nuk našel na drugih lokacijah, obljubljene sodobne knjižnice, ki bi delovala kot demokratična dnevna soba mesta, pa nimamo. Si predstavljate, da bi v Maximarketu skladno s pristopom adaptivne ponovne rabe zaživel Nuk 2, vitalen družabni center mesta za vse različne meščane? Tako bi se arhitekturna ideja o demokratičnem in vitalnem mestnem središču sodobne prestolnice lahko realizirala v razumnem roku, brez novih gradbenih posegov. Morda pa vse, kar potrebujemo, že imamo, samo uzreti moramo in si upati.
Vir: Delo