Niste edini. Sodobno nakupovanje hrane, še posebej mesa, je postalo preizkus vida, potrpežljivosti in prava mala šola evropskega prava. Namesto da bi razmišljali o tem, ali bomo za nedeljsko kosilo pripravili pečenko ali golaž, se sprašujemo, ali potrebujemo diplomo iz birokracije, da bi ugotovili, kje je pujs, ki ga nameravamo pojesti, sploh živel.
V poplavi teh informacij in ob dejstvu, da je denarnica vsak mesec tanjša, marsikdo preprosto zamahne z roko. »Ah, saj je vseeno,« si rečemo in posežemo po tistem paketu, ki ima najnižjo ceno in največjo rdečo nalepko »akcija«. Toda tisti, ki smo rasli v časih, ko paradižnik pozimi ni obstajal in ko je piščanec dišal po piščancu, vemo, da ni vseeno. Spomnimo se okusa pravega mesa. Mesa, ki je imelo teksturo, sok in, kar je najpomembneje, okus. Kaj pa danes? Kupiš zrezek, ga vržeš na ponev in nenadoma se skrči na polovico, spusti vodo in na koncu po okusu in konsistenci spominja na preplačano žagovino.
Saj ne rečemo, zakonodaja se trudi. A čeprav je z novim letom začela veljati strožja uporaba slovenske zastave, bomo potrošniki verjetno še vedno morali igrati inšpektorje. Kaj nam torej preostane? Lahko preverjeno pot, ki ne zahteva branja drobnega tiska – pot do lokalnega kmeta ali v mesnico, kjer mesarja poznate po imenu. Kupovanje pri lokalnih pridelovalcih ni le modna muha, ampak garancija, da ne boste jedli anonimnega mesa sumljive kakovosti, ki je prepotovalo pol Evrope. Je zagotovilo, da bo nedeljska juha dišala tako, kot mora, pečenka pa ne bo spominjala na lesni ostanek.
Vir: Nedeljski dnevnik