Že dolgo se nisem tako hahljal kot v torek, ko sta Robert Golob in Ana Roš uprizorila telefonski pogovor. Kuharska mojstrica je dobila tretjo Michelinovo zvezdico, predsednik vlade pa ji je hitro čestital. No, lepo, zakaj pa ne. To se podobno spodobi, kot se spodobi obsoditi nekaj obsojanja vrednega.

A ta čestitkarska domislica, da zaigrano, zrežirano, posneto, zmontirano nadgradita običajne floskule, je izpadla kot diletantizem in dvoumnost.

Zanimive pa so bile tudi reakcije. Večini medijem se je zdela novica prisrčen dokaz, da so kulinarični veščaki nova lifestyle elita, ki presega ločitev duhov in želodcev. Na drugi strani pa so bili tudi taki, ki jim ta cinema-verite ni bil všeč. Zoprneži so lansirali stare zamere do Ane Roš, ki se vlečejo že od njenega napada na koronske omejitve prejšnje vlade. Obtožili so jo, da se je »še isti dan politično prodala«.

Je pa res nekaj: čestitajočim politikom se ni še nihče oddolžil z zagotavljanjem politične privrženosti.

Ne čudi me, da je Ana Roš Golobova fanica. To se mi zdi celo normalno. Čudilo bi me, če bi bila Janševa. Pa vendar! Kar čudi pri tej politično-prehranski simbiozi, ni to, da je šefinja – ki zna za svoj glamur enako dobro poskrbeti kot za goste v svoji restavraciji – iztrčala v podporo premierju, ampak v tem, da je on sam to sprejel kot priložnost za PR, ki je ni mogel in smel zamuditi.

Zato je to izpadlo sleazy. Zaradi njega, ne zaradi nje. Golob bolj rabi Ano Roš kot Ana Roš Goloba. To ni bilo zastonj kosilo. Golob ga je pošteno preplačal.