Najboljša oziroma najmanj slaba možnost se zato za Slovenijo zdi jasna osredotočenost na EU. Vse slovenske sosede so njene članice, kar zmanjšuje strah pred nepričakovanimi ali unilateralnimi potezami. Povečujejo se možnosti za mini koalicije s sosednjimi in podobno mislečimi državami EU, zmanjšuje se odvisnost od ZDA, krepijo se čezmejno zaupanje, sodelovanje in odpornost. Sosedje v tem primeru postanejo multiplikator moči, ne tveganje.
Razpad liberalnega mednarodnega reda za Slovenijo ne pomeni le zunanjepolitičnega izziva, temveč je tudi preizkus strateške zrelosti. Iluzij o nevtralnosti, nadomestitvi Evropske unije z dvostranskimi zavezništvi ali o varnosti, ki bi jo lahko zagotavljale revizionistične sile, si ne more privoščiti. Njena realna strateška globina ostaja omejena na Evropo, na delujoče odnose s sosedi in na sistem pravil, četudi oslabljen.
Najmanj slaba in najbolj konsistentna pot zato vodi v jedro Evropske unije, v podporo njeni strateški avtonomiji, v ohranjanje čezatlantskih vezi brez slepe lojalnosti ter v jasno zavezanost mednarodnemu pravu in nedvoumno distanco do ruskega revizionizma. V svetu, v katerem pravila slabijo, majhne države ne preživijo tako, da jih prve opustijo, temveč tako, da jih branijo skupaj z drugimi – in hkrati dovolj realistično prilagodijo svoje ravnanje novim razmeram. (Vir: Sobotna priloga Dela)