Na sramotni listi so še vsi tisti ministri, ki niso imeli poguma upreti se vojaški diktaturi Izraela. Za nagrado smo Slovenci dobili vojaško-policijsko vlado, ki je svojo naravo pokazalo takoj po prisegi – s poslopja vlade je izginila palestinska zastava in samo vprašanje časa je, kdaj bo tam plapolala izraelska, veleposlaništvo smo že »fasali«.
Vsem naivnežem in dobromislečim v novi vladi (ni jih malo, naivnežev, pravzaprav so v večini!): vodila vas bo vojaško-policijska ekipa s komandantom obramboslovcem na čelu, v glavnem štabu pa bosta še njegova pomočnika, policaj Stevanović in policaj Matoz.
Kaj smo naredili narobe, da smo si zaslužili to nesrečo? Nič posebnega, nekaj pametnih ljudi v tej državi se je zanašalo na svoje »minulo« delo (tukaj sta prvaka Prebilič in Feratović) in so ignorirali potrebo po združevanju pred volitvami. In pustili smo se nategniti »praznemu« Logarju. Ne najdem pa besede, s katero bi opisal podlo dejanje Stevanovića, kolaboracija in izdaja sta preslabotni oznaki.
Dobro, smo, kjer smo si sami zaslužili biti, Slovenija se je pridružila državam, ki obožujejo Izrael in častijo njegova genocidna dejanja in v prihajajočem času bomo deležni še kakšne »milosti« iz arzenala Netanjahuja in Trumpa.
Za zaključek še beseda o naši predsednici države. Volil sem jo in videl v njej zaščitnico ubogih in zatiranih, v evropskem parlamentu je celo prva izrekla besedo genocid za dejanja Izraela. A to, da se ni uprla možnosti, da ne da mandata za sestavo nove vlade nekomu, ki je s pomočjo agentov Izraela zlorabil volitve, bo zaznamovalo njen mandat in za popravni izpit ne bo imela možnosti. Pojasnilo: kot aktivni državljan sem se obrnil v predvolilnem času na urad predsednice republike in na stranko Pirati; od prve nisem dobil nobenega odgovora, drugi pa je izrazil obljubo po pogovoru, a je ni uresničil.
Stanje duha mi je v četrtek zvečer (na dan prisege nove vlade) na Kongresnem trgu v Ljubljani popravil koncert treh odličnih zborov, simbolično iz treh ključnih delov Slovenije, pod naslovom Pesem upora; znak, da normalnost in želja po svobodi v Sloveniji še živi.
Srečo Knafelc, Krvava Peč