Pa gre samo za spretnega leporečnega retorika (mimogrede, Logar mu ne seže niti do kolen!), ki ima vseskozi na jeziku interes državljanov, v mislih pa lastni interes. Pravzaprav gre pri stranki Resnica za pomanjšano stranko SDS, saj je tudi tukaj vse odvisno samo od njenega voditelja. Že ko pogledate poslance te stranke, je jasno vse. Glavna figura je poslanka Kokotova, ki je že dokazala svojo pokvarjenost in je živa kopija Jelke Godec iz SDS, poslanec Boris Mijić pa je s svojo osebnostjo prava karikatura stanja te sestave parlamenta, saj kaže na to, da si lahko poslanec tudi v primeru, da ne plačuješ davščin svoji državi in da svoje delavce, ki jih je zaposluješ, opehariš za zasluženi denar. Sindikalist Lukić je že nakazal na prijazno rešitev problema – poslanec naj gre na minimalca in razliko do bogate poslanske plače nakazuje prizadetim ter tako prihrani stranki iskanje rešitev za njegov problem.
Zgovoren je komentar Stevanovića, da so nekateri sindikati in nevladne organizacije civilne družbe zgolj podaljšana roka političnih strank. To izjavi nekdo, ki je postal dolga roka stranke SDS in ki prostodušno pove, da smo s četrto Janševo vlado dobili vlado prijateljev in ne sovražnikov, kot je bila poprejšnja. Poleg tega pa se ob vsaki priložnosti sklicuje na voljo njegovih (od njega izdanih) volivcev in na svojo »neodvisno« držo. Zanimivo bo opazovati njegovo bodočo politično telovadbo in njegovo delovanje v korist ljudstva (beri: v korist SDS).
Pravi Stevanović bo prišel na dan takrat, ko bo SDS začela mesariti po javni RTV. Brez njega se to ne bo moglo zgoditi.
Srečo Knafelc, Krvava Peč