Podobno kot je to pri šoi (holokavstu nad Judi), je tudi živih prič samudaripena manj. Tisti, ki so to tragedijo doživeli in preživeli, so svoje povedali (mnogi so tako kot Judi do smrti molčali) in prenesli na mlajše pripovedovalce. Pričevalcev je torej tudi v Sloveniji malo, zato pa ostajajo pripovedovalci in seveda ohranjeno arhivsko gradivo ter množica publikacij, znanstvenih študij in raziskav. Slovenija pri tem ne zaostaja preveč in lahko zapišemo, da romski holokavst ni več ne tabu in še manj pozabljena tema, kot se je to dogajalo vsa povojna desetletja, ko je obveljala partijska stigmatizacija žrtve vojne 1941–1945 in zaradi nje. Romske žrtve so vključene v bazo podatkov, ki jo vodi Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Vključno s partizanskimi žrtvami med Romi v Ljubljanski pokrajini, kjer so se pomori Romov zgodili zaradi njihovih domnevnih izdaj partizanov Italijanom.
Za bralce bo morda zanimiva drobna informacija iz baze podatkov arhiva Državnega muzeja Auschwitz-Birkenau na Poljskem (»ZIGLF« in »ZIGLM«) o dveh izvirnih »Knjigah Ciganov«, ki sta bili nameščeni v Zigeunerlagerju v Birkenauu. Napisani sta bili po ukazu taboriščne uprave. Ena knjiga pokriva moške in fante, druga pa ženske in dekleta. Vsi so bili Romi in Sinti, ki so jih 26. februarja 1943 množično deportirali v nemško uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau v okupirani Poljski iz Nemčije, Avstrije, Češkoslovaške, Poljske, Francije, Nizozemske, Belgije, Madžarske, Jugoslavije, ZSSR, Norveške in Španije. Večina od njih je umrla zaradi lakote, bolezni, grobega ravnanja pripadnikov SS in slabih higienskih razmer. Zadnje Rome in Sinte pa so pomorili v plinskih celicah v noči z 2. na 3. avgust 1944.
»Moška knjiga ciganskega taborišča« ima 300 strani in vsebuje podatke o 10.094 možeh in fantih. Vpisovalec je v rubrike vnesel številke taboriščnikov (jetnikov), njihovo narodnost, priimek, ime, datum rojstva, kraj rojstva, datum prihoda v taborišče in opombe. V zadnjem stolpcu pa je bil zabeležen datum premestitve v kazensko četo, premestitev v drugo taborišče, datum smrti in datum smrti skupaj z znamenjem križa. Umori jetnikov kot »posebna obravnava« so bili označeni s kratico »SB« Sonderbehandlung. »Ženska knjiga ciganskega taborišča« obsega v 2 zvezkih skupaj 702 strani. Vnosi se nanašajo na 10.849 žena in deklet. Vpisi so enaki po rubrikah kot pri moški knjigi. Vpisi v obeh knjigah so bili napisani predvsem s tušem in svinčnikom.
V knjigah »ciganskega taborišča« so navedeni tudi moški, ženske in otroci romskega porekla, ki so bili deportirani v uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau od 26. februarja 1943 do julija 1944. V zvezi z likvidacijo »ciganskega taborišča«, ki jo je načrtovala in v noči z 2. na 3. avgust 1944 tudi izvedla taboriščna uprava, je zanimiva usoda teh knjig. Knjige je Tadeusz Joachimowski (taboriščna št. 3720), ki je pisal vsa poročila, skupaj z Ireneuszom Pietrzykom (taboriščna št. 1761) in Henrykom Porębskim (taboriščna št. 5805) hladnokrvno odnesel iz taboriščne pisarne. Jetniki so jih zavili v oblačila in položili v vedro, ki so ga zaprli z lesenim pokrovom. Julija 1944 so vedro z dokumenti zakopali v ciganskem taborišču blizu barake 31 v Birkenauu, kjer so bili zaprti moški. 13. januarja 1949 je Joachimowski skupaj z zaposlenimi v muzeju Auschwitz iz zemlje izkopal vedro s knjigami. Žal so bile te močno poškodovane in nekateri deli zaradi vlage povsem uničeni. Najbolj poškodovana je bila rubrika »opombe«, v katero so vnašali podatke o usodah taboriščnikov po vpisu v knjigo.
Leta 1993 sta Spominski muzej Auschwitz-Birkenau in Dokumentacijski in kulturni center nemških Sintov in Romov v Heidelbergu izdala knjigo z naslovom »Spominska knjiga. Romi v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau«. V knjigi so navedena imena vseh Romov, ki so vpisani v prej omenjene evidenčne knjige. Poljska je leta 1947 ustanovila Spominski državni muzej Auschwitz-Birkenau, ki je od leta 1979 pod zaščito Unesca kot svetovna dediščina. Leta 2024 ga je obiskalo več kot 1,83 milijona ljudi.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah