Nisem tak človek, ki prikima samo zato, da bo mir. To preprosto nisem jaz. Prav tako nisem članica nobene politične stranke in ne delujem po navodilih dnevne politike. V več kot 30 letih samostojnosti se je pokazalo, da so bile nekatere pristojnosti predsedniku republike dane z miselnostjo, da se bo politika že nekako dogovorila, toda v politiki nič ne gre na enostaven način. Opozoriti želim predvsem na imenovanja. Ustava je v 107. členu zelo jasna, da predsednik republike imenuje najvišje funkcionarje v državi, toda večina zakonov je šla v popolnoma nasprotno smer. Kot predsednica neposredno imenujem samo predsednika KPK, pri drugih imenovanjih pa kandidate predlagam državnemu zboru, kar vodi v polje strankokracije namesto meritokracije, ki jo je imel ustavodajalec v mislih.
Čeprav je predsednik izvoljen na neposrednih volitvah in ima največjo legitimiteto na državni ravni, mu je moč premisleka pravzaprav odvzeta. V prihodnje bi se bilo v okviru ustavnih sprememb smiselno lotiti sprememb pristojnosti predsednika republike in ga postaviti na višje mesto po vzoru parlamentarnih demokracij v Evropi. Slovenski predsednik ima v tem okviru najbolj okleščena pooblastila. Ko državni zbor sprejme zakon, nimam nobene možnosti, da ga ne podpišem, saj tvegam ustavno obtožbo. Ker sem kot predsednica zgolj pismonoša med parlamentom in uradnim listom, mi ni treba prebrati niti naslova obravnavanega zakona, saj gre za avtomatizem. Večer v soboto