Je morda koga vsaj za trenutek ganilo, ko je predsednik državnega zbora napovedal, da bo iz svojih prihrankov pomagal oškodovanim delavcem (svojega) poslanca Mijića? Lepo. Človeško. Plemenito. Če ne bi šlo za preračunljivost.
Sama sem že imuna na vse take dimne zavese, preusmerjanje pozornosti, laži in manipulacije. Začela pa sem razmišljati, pravzaprav koliko delavcev je bilo v Sloveniji v zadnjih desetletjih ogoljufanih, izkoriščanih ali prikrajšanih za svoje pravice. Koliko jih je ostalo brez plač, brez prispevkov, brez dostojanstva? Koliko jih še danes leta čaka na sodne epiloge? Bo predsednik državnega zbora pomagal tudi njim? Ne? Zakaj ravno Mijićevim?
Nočem živeti v državi, kjer je moja pravica odvisna od tega, ali se bo neki politik odločil odpreti svojo denarnico. Hočem živeti v državi, kjer moje pravice varujejo zakoni in institucije. Kjer delavec ne potrebuje dobrotnika, ampak učinkovito inšpekcijo, policijo, tožilstvo in sodišče. Če so te institucije odpovedale, potem to ni priložnost za politično samopromocijo. To je alarm za državo.
Prav zato me ob tej zgodbi najbolj moti vrstni red. Najprej bi morala priti odgovornost. Če je poslanec ravnal nedopustno, naj se najprej razčisti njegova odgovornost. Če so odpovedale institucije (ali predsednik stranke), naj se razčisti tudi njihova. Šele potem lahko govorimo o solidarnosti.
V tem primeru je vrstni red drugačen. Najprej pride kamera. Potem »velika« gesta. Potem moralno zgražanje nad političnimi nasprotniki. In šele nekje na koncu ostanejo ljudje, zaradi katerih naj bi se vse skupaj sploh začelo. Ne morem se znebiti občutka, da delavci v tej zgodbi niso postali pomembni zaradi svoje stiske, ampak zaradi svoje politične uporabnosti. To me boli.
Delavec ni rekvizit v političnem spopadu. Njegova krivica ne bi smela postati orožje za diskreditacijo političnega nasprotnika. Če se zanj zavzameš, ker ti je res mar zanj, bom to spoštovala. Če pa ga odkriješ šele takrat, ko lahko z njegovo zgodbo obračunaš s političnim tekmecem, se vprašam, komu je ta nastop pravzaprav namenjen.
Še nekaj me moti. Poslušam Stevanovića, ki se trka po prsih in govori o svoji dobroti, svoji moralni pokončnosti. In to ravno on? Smešno. V resnici pa politik ni tam zato, da me prepričuje, kako dober človek je. Tam je zato, da gradi državo, v kateri dobrota posameznika ni pogoj za pravičnost.
Ne potrebujem politikov, ki bodo iz svojih prihrankov reševali posamezne ljudi pred kamerami. Potrebujem politike, ki bodo ustvarili državo, v kateri ljudem ne bo treba čakati na dobro srce nobenega politika. To se mi zdi veliko plemenitejši cilj. In veliko težji.
Polona Jamnik, Bled