Pred pol stoletja so »nagnali« intelektualno smetano na podeželje s ciljem večje pridelave hrane. Pred stoletjem so naganjali v Mali Rusiji kmete v sovhoze in kolhoze, rezultat je bila – lakota. Tudi jugoslovanski socializem je imel nekaj podobnih izkušenj, celo osamosvojena Slovenija ni bila čisto imuna, saj se spomnite integralnega proračuna, ko so vanj vključili še javne blagajne (zdravstva in pokojnin). Vedno in povsod so za to poskrbeli vodilni politiki. Pri nas so se nekateri takšni »poskusi« pravzaprav kar jadrno končali, včasih so z njimi samo grozili, za druge so pa še sedaj opazne posledice.
Pa imamo spet takšne začetke, napovedi, brez analiz, brez strokovnih razprav, samo na osnovi neizvedenih poskusov ali celo blamaž in neposrečenih poskusov v prejšnjih treh vladah, podprtih z interesi desničarskih skupin, organizacij.
V javnem sektorju je 50 tisoč ljudi odveč (in te nedolžno gleda iz ekrana TV), prezaposliti jih je treba v gospodarstvu (najbrž po kitajskem vzoru). Osnovno šolo je treba prenoviti (zaradi slabe bralne pismenosti?), vrniti se moramo nazaj v osemletko. Brez analiz, brez posvetovanj. Marija Terezija bi lahko bila še vedno vzor za šolstvo. Znižati moramo davčne obremenitve. Komu, kdaj, kako? Najbolj glasni so obrtniki in podjetniki in jih aktualna politika sliši. Najbrž so popolnoma sterilni, brez otrok, brez zdravstvenih težav, ne potrebujejo nobene socialne varnosti. Niso še slišali za kakšnega pruskega ministrskega predsednika. Skandinavske države so po takšnem mnenju popolnoma iztirile; njihova finančna politika sloni na stališču: visoki davki ob njihovi skrbni uporabi zagotavljajo družbeni razcvet, nizki davki pa pot v revščino.
Pa sprejemanje zakonov, kot lomastenje po blatu; brezobzirno, z razdiranjem celosti pravnega sistema. Pravzaprav naj se v parlamentu prepirajo (umazano), saj lahko vladamo, saj imamo premoč pri glasovanju, ki jo omogoča kar njihov predsednik, ki še ustavo slabo razume.
Ključ vsega je v denarju. Potem se pa celo na parlamentarnih odborih izkaže, da so dobili v roke državo z urejenim sistemom, z urejenimi financami, z dobro delujočim gospodarstvom, z uspešnimi mednarodnimi blagovnimi in storitvenimi odnosi. Zato je nujno plačati še letos oborožitveni »obulus« okoli 300 milijonov za nabavo orožja in sprejeti razvojni zakon, ki bo povzročil ne razvoj, pač pa udar v finance v znesku 1,2 milijarde evrov (po oceni finančnega sveta).
Vse to je pot nazaj, v preteklost, lahko bi tudi rekli v komandni sistem z dvema konzuloma.
Franci Gerbec, Kremenica