Podobne misli je (že) ob rojevanju predstavniške demokracije leta 1762 zapisal filozof Jean-Jacques Rousseau, in sicer: »Angleško ljudstvo je prepričano, da je svobodno, pa se krepko moti. Svobodno je le ob volitvah članov parlamenta: brž ko jih izvoli, je suženj, je nič.« Podobno se je zgodilo tudi 1,19 milijona slovenskih volivcev na zadnjih parlamentarnih volitvah.
Kako je mogoče, da je sistem predstavniške demokracije, vrstnik prvega poleta človeka s toplozračnim balonom (Pariz, 11. novembra 1783), še vedno v uporabi? Preseneča njegova trdoživost in »odpornost« na spremembe, ki so jih prinesle industrijske revolucije. Ne da bi bistveno spremenil svojo naravo, je preživel tri in dočakal četrto industrijsko revolucijo. Imenujemo jo »industrija 4.0« in je opremljena z orodji digitalne tehnologije in umetne inteligence. Od kje izhaja takšna trdoživost? Ključni motiv je gotovo namera oblastnikov, da za vsako ceno ohranijo politično posredništvo, ki vzdržuje in ohranja legalnost absolutne oblasti v rokah političnih in gospodarskih elit. Slednje nimajo nobenega motiva, da bi posegale v okosteneli sistem predstavniške demokracije.
Odločilno vlogo je sistem političnega predstavništva opravil s prevratom v finančni in davčni politiki sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Legaliziral je nelegitimno in nepravično prehajanje svetovnega v bogastva v roke manjšine, sestavljene iz gospodarskih in družbenih elit. Le pol stoletja je zadostovalo, da je polovica svetovnega bogastva v vrednosti 220 bilijard dolarjev pristala v rokah nekaj deset milijonov ali ene same stotine prebivalcev sveta. Posledica, siromašenje dobrih osmih milijard prebivalcev sveta, je negacija demokracije, o kateri sicer brez prestanka govorijo politiki. Protislovij, ki jih pri upravljanju držav rojeva sistem predstavniške demokracije, ni mogoče odpraviti z lepotnimi popravki, kakšen je na primer preferenčni glas volivcev na parlamentarnih volitvah.
Sedemdeseta leta 20. stoletja izstopajo po številnih dogodkih, ki so usodno povezani s prihodnostjo človeštva. Objavljena je bila znanstvena študija (»Meje rasti«), ki je svetovno javnost opozorila na pogubne posledice (kolaps konec tega stoletja) eksponentne rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije in rabe neobnovljivih naravnih virov. Ustvarjanje in delitev dobička namesto pokrivanja potreb prebivalstva je pot v pekel. Pohod po svetu je v tistih časih začel tudi neoliberalizem. Z deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo se je v pol stoletja povsem spremenila podoba sveta.
Uporaba orodij nedemokratičnega avtokratskega upravljanja družbe je danes postala pravilo, saj se z njim srečuje že večina človeške populacije. Jerman ima prav. Izhod iz opisanih protislovij družbene prakse je (le) svetovna revolucija na področju razumevanja demokracije in predstavništva. Poznamo dva dejavnika za izpeljavo takšnega preobrata. Enega predstavlja metodologija za merjenje blaginje prebivalstva, drugega pa sistem posvetovalne demokracije.
Metodologijo za merjenje blaginje prebivalstva imamo na razpolago že desetletje dolgo. Vendar je po zaslugi političnih strank ne uporabljamo. Za merjenje materialne, družbene in okoljske blaginje ponuja 90 različnih kazalnikov. Političnim strankam si ni treba izmišljati programov, temveč uporabijo le metodologijo za merjenje blaginje prebivalstva. Izberejo »svoja« področja in se osredotočijo na projekte za izboljšanje vrednosti kazalnikov. Drugi dejavnik, to je sistem posvetovalne demokracije, prinaša neposrednost in legitimnost družbenih odločitev. Zahtevnejša orodja posvetovalne demokracije pa naj bi uporabili (le) za sprejemanje najpomembnejših družbenih odločitev. Temu kriteriju ustreza le desetina vseh družbenih odločitev ki pa imajo kar osemdeset-odstotni vpliv na stanje in procese v družbi. Legitimnost izbire najprimernejše odločitve o posameznem družbenem problemu prinaša posvetovanje znanstvenikov, politikov in naključno izbranih državljanov.
Čas je (skoraj) potekel. Nemudoma moramo z dejanji, oprtimi na uporabo kazalnikov, uresničevati zaveze o dvigu ravni blaginje prebivalstva in hkrati z uporabo orodij posvetovalne demokracije zagotavljati legitimnost in učinkovitost najvplivnejših družbenih odločitev
Janez Krnc, Litija