Do naslednjih volitev smo se odrekli suverenosti, do takrat lahko predstavniki strank z nami delajo, kar hočejo. Vendar pa ti ljudje dejansko niso predstavniki ljudi, ki so jih izvolili, saj jih ne poznajo in z njimi ne morejo komunicirati. Odločali se bodo sami, oziroma jim bodo politične stranke povedale, kako se odločiti, da bodo osebne in materialne koristi te stranke največje.
Si predstavljate, da imate pod nadzorom podjetje, ki se sicer imenuje politična stranka, v katerega vsak mesec priteka lep denar, vam pa ni treba delati drugega kot hoditi na kave in urejati dobre službe za prijatelje in podpornike? Je kaj lepšega? Tako smo si po osamosvojitvi organizirali državo, ne da bi upoštevali dobre izkušnje samoupravljanja in ne da bi o tem sploh imeli kakšno javno debato. Osamosvojitelji so si državo organizirali tako, da so sami od tega imeli največ koristi.
Takšna je organizacija države s prostovoljnim odrekanjem suverenosti in odločanja občanov in prenos tega v roke redkim spretnim poslovnežem, ki so ustanovili dejansko javno nekoristne in nepotrebne politične stranke. Takšna organizacija družbe je smešna in banalna, gre dejansko za politokracijo, ki nima nobene zveze z demokracijo v pravem pomenu te besede. Ne gre le za preživeto, nepraktično in neučinkovito obliko organizacije države, gre predvsem za javno in globalno nevarno obliko upravljanja države. Prav ta oblika »demokracije«, ko ljudstvo prostovoljno prepusti vajeti svoje države v roke posameznikov, so že doslej in tudi pravkar omogočili veliko slabega za same volilce kot ves svet. Takšni ljudje, ki imajo mandat, da odločajo na svojo roko, seveda v imenu demokracije in volilcev, lahko povzročajo neznansko humanitarno, gospodarsko in okoljsko škodo brez omejitev. Tudi vojne in genocid lahko udejanjajo v imenu demokracije, tudi svet lahko uničijo, saj so bili vendar izvoljeni.
Zato je nujna svetovna revolucija na področju razumevanja in prakticiranja demokracije in predstavništva. Na vseh nivojih, od občin do držav in mednarodnih institucij.
Kako nesmiselna je aktualna politična ureditev, občutimo tudi sami, sedaj.
Medtem ko mediji in cela nacija trepeta pred tem, kdaj bo kdo s kom spil kako kavo, bi lahko mediji odprli javni prostor za možne kandidate izven pričakovanih. Mediji lahko poiščejo in predlagajo primerne kandidate, ti naj predstavijo, kako in zakaj bi vodili vlado, merilci javnega mnenja pa bodo povedali, katerega kandidata si javnost najbolj želi. Najprej bi morali prepričati široko javnost, potem poslance.
In ko pridemo do poslancev, trčimo ob največjo napako naše demokracije: poslanci predstavljajo in ubogajo stranke, ne pa svojih volilcev, ki jih niti ne poznajo, s katerimi nimajo niti določenih komunikacijskih kanalov, da bi vedeli, kako svoje volilce predstavljati. V tem je največja težava oziroma nelegitimnost našega predstavniškega sistema: volilci lahko izbirajo le med političnimi strankami, ki so dejansko zasebna komercialna podjetja, namesto da bi v vsakem lokalnem okolju izbrali lokalnega predstavnika, ki bi zares zastopal volilce in nikogar drugega in pred njimi tudi odgovarjal za svoje odločitve.
Še en dokaz o nepotrebnosti in škodljivosti političnih strank v tej obliki, ko imajo ekskluzivno pravico do vodenja, upravljanja države. Politične stranke bi morale delovati v obliki društev, ki bi delovala v družbi kot raziskovalec in predlagalec sprememb na področju politične organizacije skupnosti. Seveda politične stranke ne bi smele imeti posebnega financiranja, ampak bi jim preko kritja logističnih stroškov skupnost omogočala delovanje v javnem interesu. V tej obliki bi bile koristne.
Bojko Jerman, Dolsko