Pogled na vse te vrste doslej je bil nekaj najbolj nehumanega in nekaj najbolj ponižujočega do ljudi. Kljub zatrjevanjem, da zakonodaja dovoljuje samo osebno izbiro osebnega zdravnika in da morajo imeti vsi enako možnost opredelitve, se je dogajalo ravno nasprotno. Prizori so razgalili družbo, ki ne varuje najšibkejših. Do zdravnika so večinoma prišli tisti, ki so sposobni tudi po šest in več ur stati na nogah, brez pa ostali tisti, ki so bili preveč bolni, da bi se to igro lahko igrali. Pretresljivo je bilo srečati starejšo gospo – bolele so jo noge in čas digitalizacije jo je prehitel –, ki je izgubljeno postavala pred zdravstvenim domom. Osebni zdravnik je zanjo sveta stvar. Ona pa je v tistem hipu ostala brez. Ker se ni pravočasno postavila v vrsto.
Da smo si na jasnem: imeti osebnega zdravnika ni privilegij, ampak ustavna pravica vsakega posameznika in te vrste se morajo končati danes. Tukaj ni prostora za prelaganje odgovornosti in še tako dobronamerne poteze civilne zaščite, ki postavlja šotore za čakajoče, ne morejo popraviti vtisa. Država, zavod za zdravstveno zavarovanje, lokalne skupnosti, zdravstveni domovi, zdravstvo in politika imajo čas natanko do upokojitve ali odhoda naslednjega zdravnika, da dokažejo svojo odgovornost in pokažejo spoštovanje do tistih, ki stojijo v vrstah. Kajti če se naslonimo na misel zastopnika pacientovih pravic Marjana Sušlja: imeti svojega zdravnika ne more biti stvar hazarda. Poslanstvo javnega zdravstva je, da je ljudem na voljo, ko ga potrebujejo.
Vir: Nedeljski dnevnik