Zadnje dni počitnic so v ozadju ostajale pred očmi javnosti zamegljene stiske šolnikov, ki do zadnjega niso vedeli, ali bodo sploh lahko v celoti izpeljali pouk. V vse večji kadrovski krizi so se ukvarjali z vprašanji, kdo bo učil naravoslovje in kdo fiziko ter kako tik pred zdajci najti nadomestnega učitelja za sodelavca, ki je obupal nad poučevanjem.
Šola je veliko več kot učbenik, ocena in spričevalo. Morda bi bilo zato ob začetku novega šolskega leta dobro nekoliko manj govoriti o simbolih in nekoliko več o ljudeh. O učiteljih, ki jim ne sme zmanjkati časa, potrpljenja in podpore. O ravnateljih, ki potrebujejo jasna pravila in pravočasne informacije. O otrocih, ki si zaslužijo šolo, v kateri bodo varni, slišani in spodbujeni, da razvijejo svoje sposobnosti. O podpornih poklicih, ki omogočajo, da je šola zjutraj topla, zvečer pa znova čista.
Težav slovenskega šolstva ne bo mogoče rešiti čez noč, še najmanj z ustavo in zastavo. A vsako šolsko leto je tudi nova priložnost. Priložnost, da Zavod za šolstvo uresniči svoj namen, priložnost, da učitelj spet začuti, da je njegovo delo cenjeno, in priložnost za razumevanje, da otrok v šolo ne pride le po znanje, ampak tudi po spodbudo, radovednost in vero vase. Če bo ob koncu tega šolskega leta vsaj nekaj več slednjih, potem kolesje morda vendarle ne bo mlelo zaman.
Vir: Nedeljski dnevnik