Zveni skoraj samoumevno. Dokler ne trčimo ob slovensko birokratsko realnost. Po ugotovitvah varuha človekovih pravic je pravica do dobrega upravljanja med najpogosteje kršenimi človekovimi pravicami. Samo lani je bila slovenskim državljanom ta dokazano kršena 59-krat. Dokazano 59-krat, v realnem življenju pa verjetno stokrat več, a nas je večina to prezrla ali pustila, da gre mimo.
Imamo ljudi, ki na odgovor katere od državnih ali občinskih služb čakajo osem let ali več. Imamo več kot 90 let stare ljudi, ki leta čakajo na odločbo, od katere je odvisna njihova možnost za premestitev v domu starejših. Imamo zapornika, ki je zaradi počasnosti oziroma »organizacijske napake pri odpravi pošiljke«, v kateri je bil sklep, da je kazen ustavljena, v zaporu ostal 83 dni predolgo. In potem so tu še primeri, ko nihče ni zares pristojen oziroma ko si organi odgovornost podajajo kot vroč krompir. Ministrstvo čaka občino, občina čaka državo, država razpravlja o pristojnosti, človek pa čaka.
Prekoračeni roki. Molčanje organov. Predali. Prelaganje odgovornosti. Nejasni predpisi. Neskončni postopki. Vse to je predvsem škoda za državo samo. Vrata občinskih in državnih institucij, zavodov, inšpekcij in podobnih organov so namreč vrata do države, do zaupanja vanjo. Če sistem na teh vstopnih točkah deluje slabo, si bo država pri svojih državljanih težko ustvarila pozitivno sliko. Seveda je v ozadju problem, a gre tudi za odnos. Državne in občinske institucije obstajajo zaradi ljudi. Ne obrnjeno.
Vir: Nedeljski dnevnik