Evropa je osemdeset let uživala v umetnem miru, ki so ga večinoma zagotavljale Združene države s svojo vojaško močjo in na drugi strani Sovjetska zveza, ki je prav tako veljala za velesilo. Evropa je bila razdeljena na zahodno in vzhodno interesno območje.
Evropska unija ima nekaj velikih težav, ki jih Rusija in Amerika nimata. Ni država, je le umetno narejena tvorba. V njej je veliko interesov, ki si mnogokrat med seboj nasprotujejo. Ni enega voditelja, ni jasne strateške usmeritve. Je tudi ne more biti, saj so Evropejci zelo raznolika druščina. Dolgo mirno obdobje je med nami ustvarilo občutek, da je to nekaj samoumevnega. Pa, žal, ni. Časi lagodnega življenja, ko smo imeli vojaško zaslombo Amerike, poceni naravne vire iz Rusije in poceni potrošne dobrine iz Kitajske, so mimo.
Velja, da če ne vlagaš napora, gredo stvari na slabše. Prebivalci Evropske unije imamo občutek moči, saj nas je 450 milijonov, imamo močno gospodarstvo, smo zelo razviti. A to nič ne pomaga, če ne moremo hitro sprejemati zavezujočih odločitev, ki bi jih večinsko podprli in potem tudi udejanjili. Stanje postaja zelo podobno času, ko je Hitler okupiral Sudete in kmalu za tem anektiral Avstrijo. Vsi, ki niso utrpeli neposredne škode, so se tolažili s tem, da bo ostalo pri tem. A kot vemo, ni ostalo pri tem.
Zanimivo je, da nove članice EU, ki so prej pripadale vzhodnemu interesnemu območju, največja med njimi Poljska, kažejo zavedanje, da ne gre zaupati nikomur, da se je treba postaviti na lastne noge in da mora za svojo prihodnost in varnost poskrbeti vsak sam.
Grožnje s pripojitvijo Grenlandije Ameriki moramo zato vzeti resno. Neumno bi se bilo tolažiti s tem, da je Grenlandija daleč, da se nas ne tiče, da je tam le sneg in led. Še bolj neumno bi bilo misliti, da Trump zgolj govori neumnosti.
Zanesljivo bo do poskusa zavzetja prišlo. Ali bodo uporabili vojaško silo, ali bo Cia izvedla prevzem s podkupovanjem, je še vprašanje. Da imajo resen namen, kaže dejstvo, da z vojaškim zaseganjem ruskih tankerjev in napadi z droni na Putinovo rezidenco dvigajo napetost in želijo Rusijo prisiliti v prenagljeno delovanje. V hudo eskalacijo, ob kateri bi bila zasedba Grenlandije videti nepomembna. Če se bo zgodil vojaški spopad, bo to pomenilo razpad atlantske zveze. Če atlantski pakt ne bo več v veljavi, ni več razloga, da si Rusija ne bi ponovno pripojila baltskih držav.
Kot vedno, se bodo sklepala zavezništva. Slovaška in Madžarska sta bolj naklonjeni Rusiji, Poljska pa Ameriki. Problem bo, ker po novem Amerika ni več evropski zaveznik. Zna se zgoditi, da bo Amerika sklenila pragmatičen pakt o nenapadanju z Rusijo, kot ga je Nemčija leta 1939 s paktom Ribbentrop-Molotov. V paktu je bila tajna klavzula, ki je določala interesno in vplivno območje obeh držav v Evropi. Zakaj bi bilo tokrat drugače?
Kaj lahko naredimo glede vsega tega? Resno se moramo soočiti z dejstvom, da Amerika ni več naš strateški zaveznik. Počasi postaja naš sovražnik. Svetovni red se spreminja. Rojevajo se nove velesile in povezave. Vprašati se moramo, ali se dolgoročno Evropi splača naslanjati na Ameriko, od katere nas loči 6000 km morja in ali bi bilo morda bolje, da sklenemo strateško partnerstvo z Rusijo, ki je naša soseda in do katere pridemo po kopnem. Rusija je del Evrope in če bomo še naprej do nje gojili sovražna čustva, se lahko poveže s Kitajsko.
Morda bo evropskim voditeljem razhod z Ameriko dal priložnost za bolj strateški razmislek. Prebivalci držav evropske skupnosti moramo ozavestiti, da mir in blagostanje nista naravni danosti. To, kar imamo, so gradile generacije pred nami – tudi umirale so v svetovnih vojnah.
Vojno v Ukrajini je treba končati. Ideje o tem, da bo Rusija razpadla, ko bo vojaško poražena, zdaj, ko Amerika gre na svoje, niso več realne, če so sploh kdaj bile. Če bi vojno uspeli končati s pogajanji in skleniti strateško partnerstvo z Rusijo, bo za Ukrajino to bolje kot vojaška zmaga. Ranjen bo ponos, a ljudje ne bodo več po nepotrebnem umirali.
Diplomacijo, upam, čaka veliko dela.
Robert Možina, Ljubljana