Tega dne je bilo v Dnevniku objavljeno še Pismo bralcev z naslovom Uničevalci o tem, da je strokovnost (meritornost) tako rekoč prepovedana (ali vsaj precenjena). Da je po novem pravilno, če se na položaje umestijo tisti, ki znajo dobro kimati.
Drugače povedano: demokratično izberemo pilota letala, v katerem letimo. Ali ima ta človek strokovne kompetence za upravljanje letala, pa niti ni pomembno (pomembno je, da je bil demokratično oz. »demokratično« izbran s strani potnikov v letalu). Kakšni so potniki v letalu Slovenija, torej ljudstvo-narod, pa je povedal že Jelinčič. Oziroma o tem piše naslovni članek. Upam pa, da se strinjate, da je Slovenija le malce več kot zgolj letalo.
Vse omenjeno se da dokazati (strokovno, ne politično). Z zakonitostmi normalne distribucije. Le manjši del populacije (točneje: tisti, katerih intelektualna raven je vsaj 1/2 standardne deviacije nad aritmetično sredino ali cca 30% populacije) ne ravna glupo. Ker če verjamemo, da je edini ali vsaj poglavitni element demokracije (ki je pogosto na ustih političnih pretendentov, da ima ljudstvo vedno prav), potem velja, da je demokracija sistem, v katerem dva neumna preglasujeta enega pametnega (oz. statistično, da 70 % preglasuje 30 %).
K vsemu zapisanemu v omenjenem pismu je potrebno dodati vsaj še dve dejstvi.
Ali se je ljudstvo v splošnem sposobno učiti iz napak drugih? Ne! Ker ljudje so se pripravljeni učiti le v najdražji šoli: na lastnih napakah. Zato bo ljudstvo obžalovalo svojo izvolitveno odločitev šele, ko in če jih bo izvolitvena odločitev udarila po buči.
In drugo: Ali ljudstvo verjame v koncept demokracije, da je nujno slediti odločitvi večine? Verjame! To pa v nadaljevanju pomeni že povedano: da je sklep vedno veljaven, če sta dva neumna preglasovala enega pametnega.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana