Ti so potem izvajali »predelavo« dežele v »spet nemško«, ki sicer nikoli ni bila. Leta 2025 je v Ljubljano pridrvel en drug »veliki vodja«, ne s pravo vojsko, ampak z vojsko harmonikarjev. Ne samo s severa, ampak od okrog in okrog. V Ljubljano, kjer živi veliko Neslovencev in še več »slabih Slovencev«. Župan mu je pripravil teren in »predelava« se je pričela. Kako se je končala nemški »Machen Sie mir …«, vemo. Kako se bo pa končala ta »slovenska«?
Ljubljana je mini metropola mini državice. Ima vse, kar imajo velike. Tudi narodnostno in kulturno pestrost. Tako je in nikoli ne bo drugače, dokler bomo država. V pestrosti je lepota in ustvarjalnost. Izganjanje enih kultur in vsiljevanje ene samcate nas vse državljane pelje v enolični kulturni dolgčas. Vsiljevanje samo ene kulture je nekulturno dejanje. In šele začetek. A bo potem sledilo: »Naredite mi Ljubljano spet katoliško«? Bomo podrli ljubljansko pravoslavno cerkev, kot so jo Nemci v Celju? Spomenikom smo že začeli žagati glave. In seveda džamijo? In izgnali vse neprave vernike in sploh slovenske nevernike? Bomo prepovedali »bureke«? Bomo vsi »skakali« na ukaz, da bomo Slovenci? In bomo v javnosti prepovedali uporabo (samo enih) »tujih« jezikov? Ker vse to pač nekoga iz »blatnega dola« moti in frustrira?
O harmonikah in narodno zabavni glasbi imamo Slovenci različna mnenja. Za ene je ta višek narodne kulture, za druge le »goveja muz'ka«, tretjim pa dol visi. V vsakem primeru je to kultura, uvožena z Bavarske ali od tam nekje. Tudi v Srbijo, kjer harmonike seveda povsem drugače zvenijo (a ti harmonikarji niso bili povabljeni?). In ki so jo naši veliki glasbeniki izpilili do perfekcije. In ti veliki imajo danes veliko posnemovalcev in večinoma, žal, brez kakršnekoli posebne dodane vrednosti, niti v melosu, še slabše v tekstih. Te »slovenske harmonikarske kulture« se ne da vsiliti. Obstala in širila bi se lahko samo pod pogojem, da je spet nekaj vrhunskega in večini zaželena. Žal ni ravno tako. S kulturo je pač nerodno, da uspe in se ohrani, če je kaj vredna in splošno sprejeta.
Tako da se je v Ljubljani zgodil en pol-vseslovenski harmonikarski »dernek« (lep »južni« izraz za takšna zborovanja, a kdo potrebuje prevod?). Bi pa vsem dobronamernim harmonikašem predlagal, da se takšnih dogodkov ne udeležujejo več. Ker se bodo priskutili tudi takšnim Slovencem, ki jih harmonika ne moti, celo radi jo slišijo. Ampak ne v družbi in (prikriti) organizaciji slovenskega »velikega vodje«.
Jože Rotar, Dobriša vas