Od doma jo mahnem preko pašnika Vršče, ki je na začetku Triglavskega narodnega parka. Tam je Turistično društvo Gorje (TD) že takoj umestilo motnjo v prostor. Nekakšno leseno konstrukcijo, ki ob udarcih na zvonove in kangle cinglja, poka in razbija. Po novem sem, v zaznamovano ekološko pomembno območje, vabijo še motoriste, da tu parkirajo svoje konjičke. Že leta tu vozijo bagri in včasih kaj razkopljejo, zato da potem kaj zasujejo. Če jih ne bi poznal, bi mislil, da to delajo zato, da prelagajo denar z enega kupa na drug kup. Hrup na hrup. Kakopak, saj so obiskovalci prišli v neokrnjeno naravo v objemu Vintgarja, da si v miru spočijejo dušo in telo.
Nadaljujem pot, še prej pa počakam na svoja bobniča, ki sta se opotekala nekje med brnenjem, cviljenjem in zvonjenjem.
Pridem v Leske čez most reke Radovne, kjer je tabla »Triglavski narodni park«. Za dobrodošlico so takoj za znakom tik ob reki parkirani avtomobili. Saj je tam TNP, Natura 2000 in hkrati naravna vrednota Radovna. Se pravi, da so parkirani avtomobili pod zaščito Javnega zavoda Triglavski narodni park in njihovih nadzornikov, pod zaščito Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki varuje dediščino Triglavskega narodnega parka, in pod zaščito Zavoda za varstvo narave. Zanje skrbita še Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica ter Inšpektorat za okolje in prostor. Ko sem pomirjena, da so po večini luksuzna prevozna sredstva tako na varnem, mi par korakov naprej prevzame pogled hišica iz skodel z vgrajeno elektriko. Stoji ponosna na našo slovensko dediščino, v njej pa avtomat za pijačo z napisom Coffee drinks. Nad tem »enostavnim objektom« (?) se ponaša divje parkirišče, ki je tako vsem na očeh, da ga spregleda prav vsak inšpektor. Vsake toliko časa se poveča in se zajeda v breg Boršta. Čez cesto ob reki pa spet parkirišča. To zemljišče v Naturi 2000 Občina Gorje (župan Peter Torkar) oddaja kar svojemu bratrancu za potrebe Gostilne Vintgar. Videti je, da nadzorniki TNP-ja že leta niso prišli do tega območja TNP-ja. TNP-ja, katerega idejni oče zaščite območja okrog Triglava je naravovarstvenik Albin Belar in je ta kraj pred durmi njegove hiše. Verjamem, da bi naravovarstveni nadzorniki TNP-ja resno ukrepali, če bi bili seznanjeni s situacijo.
Pa grem naprej po razdejanju Nature 2000. Nobenih cvetlic, ki so bile tako značilne za ta kraj in jih pomnim iz svojih otroških dni. Nič več metuljev, nič več žuželk. Samo še puščava. Sredi pustinje se dviga žuželčnik, seveda prazen, ki daje obiskovalcu vedeti, da tu skrbijo za biotsko raznovrstnost. Potem je pa Turistično društvo Gorje gotovo opazilo to puščobo in se je odločilo, da tja posadi nekaj, kar bo poudarilo avtohtonost. In je posadilo drevored turških lesk – avtohtonih … v Turčiji. Ob tem pa so zrasla prava postajališča za avtobuse, ki se vozijo po strogo zaščitenem naravnem območju. Da so mislili na vse, vidimo po tem, da so dodali še »ležečega policaja« in znak zanj. Vedno na koncu sta dve poti. Izbereš lahko prvo, ki vodi preko izmišljenih plastičnih maskot po novih zabetoniranih stopnicah v hrib do naloženih brušenih skal neznanega izvora, za katere nihče ne ve, čemu so jih postavili tja, do nelegalno zgrajenih nadstreškov. Inšpektorat za okolje in prostor je odločil, da mora TD Gorje te nadstreške podreti do 15. 5. 2026 in vzpostaviti prejšnje stanje. Bili so zgrajeni brez dovoljenj. Pa nič zato. Turistično društvo se mirno požvižga na odločbe. Tri nadstreške velikosti 8 x 7,2 metra vodja strokovnih služb v TD-ju imenuje kot »mikrourbana oprema«. Od nadstreškov pa se spustimo do novega spomenika in par tabel. Druga pot pa gre naravnost od maskot do nove puste hiše, ki je nadomestila legendarno staro brunarico. Baje so to novo izrisali neki imenitni arhitekti. Gradbena inšpektorica je ustavila gradnjo jeklenih brvi in sanitarnega objekta, saj je TD izvajal dela kar brez gradbenega dovoljenja. Do 15. 4. 2026 bi TD moral odstraniti brvi in objekt. TD se na odločbe enostavno pritoži. Zakonita zastopnika društva nista prisotna, ko pride inšpekcija. Ko berem odločbe inšpektorjev, ki sem jih pridobila preko zahtev po dostopu do informacij javnega značaja, se čudim, kako lahko Turistično društvo Gorje tako izigrava državo z denarjem, ki ga pridobi za urejanje soteske. Naši predniki so ponosno ohranjali to divjost, sedaj pa samo še degradirajo, uničujejo in smetijo krajino ter najemajo odvetnike, ki jih seveda plačujejo s preplačanim denarjem obiskovalcev.
Tam se kot domačinka zglasim po karto. Da imamo domačini vsaj prost vstop, sem priborila z dopisi na Ministrstvo za okolje in prostor. Moje podatke vpišejo v veliko knjigo. Postavim se v vrsto in se zvrstim skozi kovinsko rešeto, ki bi se ga še jarci sramovali. Dodeljena mi je čelada in gremo turisti strumno skozi naravno vrednoto državnega pomena, sotesko Vintgar. Najprej županova kovinska vrata, ki jih je postavil kar župan Torkar na lastno pest brez dovoljenj in soglasij (dokaz: pridobljene informacije javnega značaja). Čez most druga kovinska vrata, ki jih je postavilo TD tudi brez soglasij. Same poti ne bom opisovala. Pustim jo za drugič, za poseben namen. Končam pot skozi sotesko in za nasvidenje me pospremi še ena kovinska ograda in za zaključek poti velik napis Return Helm / Helmets / Casco. Da, kar trojezični so: napis v nemščini, angleščini in italijanščini. Ah, ja, Slovenci smo tako ponosni na naš slovenski jezik in dediščino, ki utemeljuje narod.
Kolone turistov se vijejo naprej preko Homa do Katarince. Pot skozi gozd motijo neke inštalacije, celo zvočne, hrupne, in drug kič. Ni več tistih stezic, ki so včasih bile. Zdaj so zrasle peščene ceste. Potem spet angleški zapis za Jurčka Thirsty, Hungry, Tired, This way in se vrnem ob Homu na Vršče.
Vintgar je postal samo še industrija za črede turistov. Lunapark. Turizem, narejen po matrici, ki ne loči kraja od kraja. Ki je enak vsem turističnim destinacijam. Izmišljene maskote, točke za slikanje, masa in množičnost, izguba dediščine, izbris slovenščine, saj slovenske turistične organizacije še vedno gonijo isto prežvečeno mantro: rekordno število obiskovalcev!
Tak tip turizma se silovito širi po Sloveniji. Območje Vintgarja je zaščiteno v raznih zakonih, ki obravnavajo naravovarstvo. Pa vendar številni pristojni ne storijo praktično ničesar. Tudi nekaterim prebivalcem ni več dosti mar, saj jih veliko gleda na to, da jim bo padel v žep kakšen dinar. Pa če kdo misli, da nič ne moremo, da je danes povsod tako, iz izkušenj povem, da to še zdaleč ni res.
Če tu, kjer so predniki spoznali, da je nujno zaščititi območje, vlada brezvladje, potem se vprašamo, kako zaščititi naravo in kulturo v krajih, ki jih ne obravnava noben naravovarstveni zakon. Je sploh možno?
Anja Bunderla, Gorje