Preprečevanje pomeni najprej otroke učiti, da so vsa čustva okej, niso pa okej vsa vedenja. Drugič, otroke je treba učiti regulacije čustev, potem pa postopno zmožnosti preseganja svoje egocentrične pozicije, torej učiti empatijo. Da pa otrok zmore slišati druge, najprej potrebuje izkušnjo, da je on slišan in sprejet takšen, kot je.
Programi preprečevanja vrstniškega nasilja vključujejo tudi sklepanje dogovorov, zavez, preden se nasilje zgodi. Če se mi pogovarjamo o nasilju pri nekem literarnem delu ali filmu in vprašamo, »kaj bi pa ti naredila, če bi se to zgodilo v tvojem razredu«, otroci slišijo, da imajo tudi drugi do nasilja enako stališče kot oni. To je ena strategija, ki deluje. Pa seveda podpreti jih, da svoje povsem legitimne potrebe po statusu zadovoljujejo na načine, ki niso škodljivi do drugih. Ampak vse to lahko počne odrasli, ki je s svojim vedenjem zgradil zaupanje otrok in mladostnikov. Ta odnosna kompetentnost odraslega je predpogoj za karkoli in je kar garaško delo, ker sploh mladostniki znajo biti izjemno strogi, pri njih si hitro zapremo vrata v njihove vrstniške odnose.
Odrasli tudi velikokrat naredimo napako, stvari ne raziščemo dovolj in se odzovemo na to, kar smo videli, in kaznujemo napačnega. S tem samo še povečujemo vrzel med našim svetom in svetom mladostnikov in še zmanjšujemo verjetnost, da bomo v prihodnje od njih dobili relevantne informacije, ker bodo samo zarotniško molčali.
Večer