Zato se čutimo dolžne odzvati na zapis Gospodarskega interesnega združenja za vetrno energijo (GIZ) v Dnevniku 27. junija, ki poskuša z nevtralnim tonom zakriti dejstvo, da vetrne elektrarne pri nas pogosto ogrožajo naravno in kulturno dediščino, zdravje ljudi ter pravico lokalnih skupnosti do samoodločanja.
1. Trditev, da ima Slovenija »jasno postavljene postopke« za umeščanje VE, ne odraža realnosti na terenu. Da obstajajo predpisi, ni sporno – težava je, da se jih pogosto izvaja v nasprotju z načelom varstva okolja in udeležbe javnosti. Praksa kaže, da so ti postopki pogosto podvrženi političnim pritiskom in parcialnim interesom investitorjev, usmerjeni v vodenje projektov mimo resnične presoje vplivov na naravo (npr. projekt Ojstrica, Senožeška brda ipd.) in nevzdržni za prostorsko občutljiva območja, kjer so vplivi na biodiverziteto, krajino in ljudi podcenjeni.
Zakoni sami po sebi niso zagotovilo za kakovostno varovanje okolja – štejejo njihova razlaga, izvajanje in nadzor. V praksi se pogosto dogaja, da se mnenja strokovnih institucij (npr. ZRSVN) povozijo ali zmanipulirajo z naročenimi »neodvisnimi« študijami.
2. Trditev, da so postopki vključujoči, ne drži. Izkušnje številnih lokalnih skupnosti namreč kažejo, da so bile civilne iniciative pogosto o izbranih lokacijah obveščene šele po zaključku ključnih faz načrtovanja, da so javne razgrnitve pogosto nejasne, slabo oglaševane in formalistične in da se nasprotovanje lokalnih prebivalcev pogosto prikazuje kot »neznanstveno«, »čustveno« ali celo »nazadnjaško«.
Javna razgrnitev je proces, ki zahteva dejansko poslušanje, proaktivno obveščanje in upoštevanje argumentov, ne zgolj vljudnostne seje z že sprejetimi odločitvami.
3. Primerjava z Avstrijo je zavajajoča. Avstrijski postopki so v marsičem bolj vključujoči, predvsem zaradi: močnejših deželnih pristojnosti (kar pomeni večji vpliv lokalnih skupnosti), obveznih lokalnih referendumov v mnogih regijah ter dejanskega upoštevanja občinskih vetrovnih kart in kulturnih varstvenih okvirov.
Referendum na avstrijskem Koroškem, ki je ustavil vetrne elektrarne na planinah, ni anomalija – je dokaz, da lahko ljudje odločajo o svojem okolju. V Sloveniji pa investitorji in država ne upoštevajo volje ljudi, ki bi naj živeli na vplivnem območju delovanja vetrnih elektrarn. Prav tako ni upoštevano stališče lokalnih skupnosti in občinskih svetov. Nasprotno, le-te se poskuša z ogromnimi subvencijami motivirati k uničujočim posegom v njihovem okolju.
4. Trditev, da VE ne povzročajo škode naravi, je v najboljšem primeru poenostavljena. Naravovarstvena soglasja so namreč pogosto izdana pod političnimi pritiski in brez dejanskih terenskih raziskav o vplivih na ekosistemske storitve in pokrajinsko pestrost, vodne vire pitne vode, ogrožene vrste ptic in netopirjev in ključne koridorje za prostoživeče živali (npr. velike zveri). Tudi »nizke emisije CO₂« ne pomenijo, da je VE brez posledic za naravo. Izsekavanje gozdov za gradnjo dostopnih poti, posegi v visokokraški svet, degradacija habitatov – vse to so vplivi, ki so lahko nepopravljivi.
5. O vplivih na zdravje: znanstveni konsenz ni tako enoten, kot ga prikazuje GIZ. Znanost ni monolit. Obstajajo študije, ki potrjujejo povezavo med dolgotrajno izpostavljenostjo nizkofrekvenčnemu hrupu in motnjami spanja, povečanim stresom in zmanjšano kakovostjo življenja. Ena od teh je študija Ursule Marie Bellut-Staeck, dr. med., ki je nemška zdravnica in neodvisna znanstvenica, ki se osredotoča na vplive nizkofrekvenčnega hrupa, zlasti infrazvoka na zdravje ljudi in živali. Njene raziskave poudarjajo, da lahko dolgotrajna izpostavljenost infrazvoku povzroči motnje v mikrocirkulaciji in poškodbe endotelijskih celic, kar lahko vodi do različnih zdravstvenih težav. Dr. Bellut-Staeck je v svojih objavah izrazila zaskrbljenost glede pomanjkanja regulacije in priznanja škodljivih učinkov infrazvoka s strani oblasti. Opozorila je, da trenutne smernice pogosto ne upoštevajo nizkofrekvenčnega hrupa, ki je lahko škodljiv tudi, če ni slišen.
WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) je izrecno opozorila, da v bližini VE obstaja večje tveganje za motnje spanja in priporočila čim manjšo izpostavljenost hrupu. Nocebo učinek ni dokazano pojasnilo – je le ena od hipotez. Ljudje pa imajo pravico do mirnega bivalnega okolja, tudi če vpliv ni »fiziološko merljiv«.
Skratka, v civilni družbi ne nasprotujemo obnovljivim virom energije – nasprotujemo pa neodgovornemu, centralistično vodenemu in do narave ter ljudi brezbrižnemu umeščanju VE. Zavzemamo se za energetsko prihodnost, ki bo resnično trajnostna, ne le statistično »zelena«, odločanje, ki bo spoštovalo lokalne skupnosti, naravo in načelo previdnosti, ter za decentralizirano, sonaravno in družbeno pravično energetsko tranzicijo. Spoštujemo stroko – a ne, ko ta postane servis investicij, ki za seboj puščajo poškodovane ekosisteme, razklane skupnosti in trajno spremenjene krajine.
Diego Loredan, koordinator Združenja CI za Slovenijo brez VE
