Zoran Stevanović, nekdanji disciplinsko problematični policist, nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik najmanjše stranke (Resnica), ki je prešla prag parlamenta. Izvolitev je osupla večji del javnosti, tudi tiste, ki je s svojimi glasovi v nedeljo 22. marca omogočila, da se je lahko zgodila, ker je v diametralnem nasprotju z referencami in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto prvega med enakimi med poslankami in poslanci in drugega po položaju v državi, takoj za predsednikom oziroma predsednico republike. Stevanović je skratka zadel življenjski loto.
Da je za to funkcijo kandidiral, so mu idejo dali, kot sam pravi, mediji. A jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih klopi tega koraka ne bi storil. Bili so na voljo glasovi celotne desne polovice in več državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda Resnica, to je 48 glasov. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične, antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič«, je tako zasedel najvišjo, za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za seboj, da vedo, da izbira ni primerna in da je tokratna selekcija dosegla dno.
A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista, načelna, plemenita in poštena, vsakič zagotovo umetnost možnega. Je pa izvolitev prvega med enakimi pomenila, da je bil novoizvoljeni državni zbor konstituiran in da so stekli roki za oblikovanje večine, ki bo imenovala vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še kakšno karto za odigrati tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa v to dvomim in vidim ves trojček odhajajoče koalicije – ob Svobodi še SD in Levico/Vesno – tokrat v opoziciji.
Sam Stevanović je sicer že pred samo volilno kampanjo izjavljal in to izjavo tudi notarsko overil, da v vlado, ki bi jo vodil prvak SDS, ne bo nikoli vstopil, ker je do njega in do vseh proticepilcev iz časa covida sovražna in represivna – gospod je namreč takrat vodil proteste proti obveznemu cepljenju. A časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in Stevanovićem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala 46-ega, se ve, od kod ga bo prejela.
Stevanović ni slučajno izjavil najprej, da bo njegova stranka »konstruktivna«, kar tudi pomeni kooperativno opozicijo, v nadaljevanju pa celo zatrdil, da overjena izjava ne velja več. Pa se predstavlja kot paladin integritete in boja proti korupciji!
Kakorkoli že, volitve so mimo, je, kar je, smo, kjer smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega, da če so ti pomagale do oblasti, nazdraviš in se veseliš, če so te porazile, pa lahko objokuješ, spoznaš, komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo nadzornika oblasti, ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati, ko ta po svoji presoji ravna slabo, če ne celo nezakonito, in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo je izvolilo.
A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec: opraviti globoko samorefleksijo in poiskati razloge in si priznati napake, ki so privedle do spremembe. In pri tem ima Robert Golob kar nekaj masla na glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov, nekaj pa tudi koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na neprincipielno, oportunistično in celo podrepniško zunanjo politiko. Še pri edinem obetajočem momentu, priznanju Palestine in obsodbi genocida v Gazi, si te zgodbe Golob ni upal pospremiti do konca. Pridružitev k tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu je zavrnil.
Ne trdim, da je njegova koalicija padla zaradi zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova znašli v objemu desnice, konkretno SDS in Janeza Janše, je zmanjkalo odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa sem prepričan, da je manko večji, in bi se lahko spremenila razmerja sil.
Aurelio Juri, Koper