Za načrtovanje le-teh (tako v mešanem kakor tudi v ločenem sistemu odvodnjavanja) se namreč investitorji striktno odločajo zgolj za najcenejšega projektanta, ne glede na stopnjo njegovega pomanjkljivega strokovnega znanja, njegovih manjkajočih praktičnih izkušenj ter referenc (in tako dobijo najprej »za malo denarja (izredno) malo (slabe) muzike«, zato pa nato številne sledeče vsemogoče naknadne anekse).
Na čistilni napravi iz transportnega sredstva (to je vode) lahko izločimo zgolj tolikšno količino komunalnega onesnaženja, kolikor jo lahko zberejo in jo uspejo nanje dovesti pripadajoča kanalizacijska omrežja. Poleg ugotovljenega računskega števila populacijskih enot (PE) celotne zazidalne površine, ki je priključena na določeno skupno omrežje, je na podlagi podatkov strokovne literature znana tudi povprečna dnevna normna količina »pridelane« onesnažitve na PE, kakor je tudi možno razbrati v obratovalnem dnevniku čistilne naprave navedene letne količine izločenega ter biološko predelanega blata na pripadajoči komunalni čistilni napravi. Torej lahko na podlagi količnika med letno količino dejansko pridelanega blata na pripadajoči čistilni napravi ter izračunskim številom vseh PE pripadajoče komune natančno ugotovimo skupni letni izkoristek čiščenja celotne komunalne naprave (to je kanalizacijskega omrežja in čistilne naprave).
Zatorej kot uspešni odgovorni projektant na podlagi teh podatkov in mojih desetletnih praktičnih izkušenj v Nemčiji lahko ocenim, da na ljubljansko centralno čistilno napravo lahko letno prispe le največ okoli 40 odstotkov vse »pridelane« komunalne onesnažitve. Preostalih 60 % letnega onesnaženja pa torej v omrežju spotoma »izgine«, zaradi pripadajočega pomanjkljivo opremljenega, hidravlično hudo preobremenjenega (in tudi vsled tehnično dovoljene vodoprepustnosti) kanalizacijskega omrežja, kakor tudi še preostalega onesnaženja v izpustu čistilne naprave.
Iz navedenega je torej še nadalje razvidno, da celotni sušni odtoki dosegajo čistilno napravo brez predhodnega razbremenjevanja, zgolj med redkimi daljšimi sušnimi obdobji. Nasprotno pa že najmanjši pojavi padavin (poleg povzročenega turbulentnega dviga ter odplavitve predhodno (v sušnih obdobjih) povzročenih usedlin vzdolž položnih kanalov), hudo razredčijo te stalno pretakajoče se sušne odtoke, ki jih zaradi hudih hidravličnih preobremenitev že predhodno polnih nizvodnih obstoječih kanalov, prekomerno ter nedopustno neočiščene razbremenjujejo preko strokovno pomanjkljivih, napačno dimenzioniranih ter konstruiranih obstoječih razbremenilnih objektov, direktno v vodotoke.
Povsod izven aktualnih obstoječih obrobnih meja mestnih zazidalnih površin so se na obstoječa kanalizacijska omrežja v preteklih desetletjih množično priključevali kanali številnih novih dodatnih širnih zazidalnih površin, in to praviloma brez aktualiziranih hidravličnih izračunov in dokazov še zadostne hidravlične odvodne zmogljivosti obstoječega nizvodnega kanalizacijskega omrežja, kakor tudi brez potrebnega ter zahtevnega aktualiziranja dodatnih zmogljivosti razbremenilnih naprav (kakor to – obvezno tudi za nas – predpisujejo evropske norme EN 752).
Ti v delovnem in časovnem obsegu strokovno zelo zahtevni izračuni, kakor tudi načrtovanja potrebnih dozidav ter sanacij, praviloma deloma že obstoječih razbremenilnih naprav, so tudi v stroškovnem smislu zelo obsežni in jih zato naši (večinoma hudo prenizki) honorarji najcenejših ponudnikov nikakor ne zmorejo kriti. Zato se slovenski projektanti skušajo tem strogo predpisanim zahtevam in normam na vse načine izogniti ali jih vsaj deloma »spregledati«, »omiliti« ali »poenostaviti«.
Večina slovenskih obstoječih komunalnih kanalizacijskih omrežij je bila svojčas izvedena v mešanem sistemu. Ker le še redko kateri slovenski projektanti mlajših generacij obvladujejo zelo zahtevno načrtovanje mešanega sistema kanalizacije, se v zadnjem času (tudi vzlic strokovnega neznanja) pri nas skuša zmotno ter za vsako ceno načrtovati »enostavnejši« ločeni sistem kanalizacije ali celo sanirati in spremeniti obstoječi mešani v ločeni sistem.
Rezultati tako izvedenih sanacij oziroma sprememb obstoječih mešanih v ločene sisteme so porazni, saj se praviloma doseže še znatno poslabšanje delovanja tako »saniranega« omrežja, saj se ločeni sistem nikakor ne doseže samo s paralelnim polaganjem dodatnega padavinskega omrežja in priključkov cestnih požiralnikov vzdolž cestišč, temveč je nujno potrebno (vedno očitno »spregledano«) naknadno izvajanje ter dodajanje tudi medsebojno ločenih napeljav hišnih priključkov v zgradbah in na parcelah, z vzporedno izvedbo čistilnih bazenov deževnice na padavinskih izpustnih v vodotoke, kakor je potrebno tudi izvesti potrebne ustrezne sanacije in dozidave obstoječih komunalnih čistilnih naprav.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana