Če ima nekdo štiri otroke in potrebuje sedemsedežni avtomobil, je to njegova zasebna stvar. Če si ga lahko privošči, naj ga kupi ali najame. Če ga potrebuje, naj ga ima. Nihče mu tega ne oporeka.
Toda ko je ta nekdo minister in se pri izbiri avtomobila sklicuje na potrebe svoje družine, se razmerje spremeni. Nenadoma ne govorimo več samo o tem, kakšen avtomobil potrebuje družina, ampak o tem, kakšen avtomobil naj zaradi svoje družine financira oziroma zagotovi država.
Še bolj nenavadna pa je ministrova razlaga, da je izbral vozilo, ki »ustreza našemu slogu«. Država namreč ni dolžna financirati življenjskega sloga ministra. Država mora ministru omogočiti opravljanje njegove funkcije. Če narava funkcije zahteva službeni avtomobil, je to razumljivo. Če ga je mogoče pod določenimi pogoji uporabljati tudi zasebno, je tudi to lahko razumljivo in pravno urejeno. Toda iz tega še ne sledi, da mora biti avtomobil izbran tako, da bo čim bolje ustrezal ministrovi zasebni družinski logistiki.
To je približno tako, kot če bi javni funkcionar rekel: moja družina je številna, zato potrebujem večje stanovanje, in ker sem zaradi funkcije pogosto zdoma, mora biti to stanovanje tudi bolje prilagojeno našemu življenju. Zakaj bi to plačal davkoplačevalec?
In kje je meja? Ali ima minister s tremi otroki pravico do večjega avtomobila? Kaj pa minister s petimi? Kaj če ima minister psa? Kaj če potrebuje veliko prostora za športno opremo? Kaj če ima starejše starše, ki jih vozi naokoli? Ali se tudi to upošteva pri izbiri avtomobila?
Minister bi moral biti prvi, ki razume razliko med »to potrebujem zasebno« in »to mi mora zaradi moje funkcije zagotoviti država«. A nekaterim očitno logika šepa. Namesto razumevanja smo dobili nekoliko užaljeno razlago o štirih otrocih in celo pripombo o tem, da bi bilo za nekatere medije očitno sprejemljivo, če bi v avtomobil vozil dva psa. Minister pa tak!
Polona Jamnik, Bled