Izpostavil se je, se opredelil, povedal je svoje, storil, kar bi naj vsak človek z vestjo in srcem! Tako kot so to storili irski nogometaši na tekmi Lige narodov z Izraelom v Debrecenu na Madžarskem. Žalni trakovi na rokah, sklonjene glave med nasprotnikovo himno in brez rokovanja s tekmeci. Irska je znova na nogometni zelenici dvignila glas proti genocidnemu režimu Izraela. Prebivalstvo je vse od žreba v skupini z Izraelom zahtevalo celo bojkot tekme. No, odigrali so jo in jo tudi dobili s 3 proti 0. A le v vednost. Še nekaj pomembnih imen športa smo slišali izpovedati solidarnost s palestinskim narodom in obsojati molk športnih institucij – nekdanjo legendo Manchester Uniteda Erica Cantonaja pa zvezdo turškega kluba Trabzonspor, sicer kapetana egiptovske reprezentance Mohameda Salaha.
Pa ne samo v športu, tudi v svetu spektakla in filma je bilo o tem kaj slišati: Susan Sarandon, Mark Ruffalo, Joaquin Phoenix in John Cusack so večkrat pozvali k prekinitvi pomora in obsodili Izrael tudi zaradi humanitarne krize v Gazi. Oster do izraelskega režima in podporne Trumpove administracije je Bruce Springsteen. V Španiji izstopata Javier Bardem in Penélope Cruz. V Italiji Nanni Moretti, Zerocalcare, Piero Pelù, Elodie in Alessandro Gassmann. Pri naših južnih sosedih Severina Vučković.
Pri nas doma pa s teh svetov bolj malo oglašanj. Častne izjeme: Senidah, ki je na svojem nedavnem koncertu dvignila palestinsko zastavo, pričakovano Miha Blažič – N'toko, glasbenik, reper in aktivist, ki se redno udeležuje protestnih shodov tudi za Palestino, glasno in dosledno opozarja na pasivnost mednarodne skupnosti ter poziva k sankcioniranju dejanj Izraela, pa bravo še igralki Tini Vrbnjak, med udeleženkami zadnjega velikega shoda v Ljubljani proti odprtju izraelskega veleposlaništva, obisku izraelskega zunanjega ministra Gideona Sara in slovenskemu prijateljevanju z Izraelom.
Iz domačega športnega sveta pa ni slišati niti mušice. Odzivi uradnih institucij in imen slovenskega športa do dogajanja v Gazi ter vprašanja genocida so izrazito zadržani, če že ne povsem odsotni, saj se slovenske športne zveze in vrhunski športniki izogibajo javnemu opredeljevanju. Medtem ko civilna družba in nevladne organizacije glasno opozarjajo na mednarodna hudodelstva v Palestini, uradne športne organizacije v Sloveniji vztrajajo pri načelu »ločevanja športa od politike«, pri čemer pa še dosledne niso. Ni slišati, na primer, nikakršnega zavzemanja oz. pozivov k reintegraciji v nogometnih, košarkarskih, odbojkarskih in ostalih tekmovanjih ruskih športnikov. Z Izraelci pa kar igramo. Če se kdo takrat oglaša, je iz publike.
V ponedeljek je kapetan slovenskih odbojkarjev Tine Urnaut na dobrodelni prireditvi v ljubljanskem Hotelu Union predal štafeto ambasadorja Botrstva v športu legendarnemu hokejistu Anžetu Kopitarju, ki jo bo nosil v letu 2027. Kopitar, kot vemo, je pravkar končal 20-letno tekmovalno kariero v ameriški ligi NHL. S tem projektom se zbirajo sredstva za zagotavljanje enakih možnosti za mlade, nadarjene športnike in parašportnike iz socialno ogroženih ali šibkejših okolij. Lepo, plemenito! Toda ene misli, ki bi se prevedla v besedo, ni bilo slišati o ubogih otrocih in drugih mladih ne le iz socialno ogroženih in šibkejših okolij, ampak kar iz uničenih, razdejanih, s krvjo prepojenih okolij v Palestini in tudi drugod na Bližnjem vzhodu in po svetu, o otrocih, ki kakršnekoli možnosti, da bi se uveljavili v športu, sploh nimajo, pa še tista, da preživijo, je na zelo trhlih nogah. Se bo našel kak naš Guardiola? Ali ekipa, ki bo vidno, z črnim trakom na rokah, žalovala za 78 tisoč pobitimi Palestinci? Častna izjema, povezan s športom, je Aleksander Čeferin, predsednik Uefe, ki se je večkrat kritično odzval na humanitarno katastrofo in poboje civilistov v Gazi.
Aurelio Juri, Koper