Kar pomnim, slovensko šolo reformiramo. Vsaka oblastna struktura po svoje reformira reformo prejšnje politične garniture, rezultati v znanju šolarjev pa so čedalje slabši. Očitno dozdajšnje reforme, ki so bile politično podložene, niso bile uspešne. Čim večja je bila reforma, večji stres je doživljalo celotno šolsko polje, znanje šolarjev na pomembnejših vzgojno-izobraževalnih področjih pa se je pomikalo po lestvici navzdol. In nikoli nihče ni za to nič odgovarjal. Ko je mandat »reformatorja« minil, je za seboj pustil pogorišče in dobil zaposlitev z dobro plačo. Zdaj spet napovedujejo véliko reformo, kar po dozdajšnjem večletnem spoznanju (izidi PISA) obeta véliki kaos in še večje zaostajanje naših šolarjev. Zdi se, da bosta zdajšnji minister za šolstvo in njegova državna sekretarka, ki dejansko vodi reformo šole, razsula še vse tisto, kar je od naše – nekoč dobre – šole ostalo.
Spoznanja dozdajšnjih večletnih raziskav (PISA) so nedvoumna, le upoštevajmo jih že enkrat.
Nobena politična reforma ni bila uspešna. Z vsako se je znanje šolarjev poslabšalo. Sporočilo je nedvoumno: politiki, prste stran od šole. Reformo šole prepustite učiteljem, ki niso kontaminirani (onesnaženi) s politiko. Politika, vera in svetovni nazor ne morejo in ne smejo vplivati na identiteto šole. Prav tako pogostost šolskih reform ni merilo učinkovitosti. Navadno je obratno. Spominjam se študijskega nauka, ki je argumentirano zagovarjal, da je smiselno reformirati vzgojo in izobraževanje na deset do petnajst let. V tem času pa pooblaščeni pristojni poklicni poznavalec vzgojno-izobraževalnega področja (brez političnega pedigreja) zbira pripombe, ugotovitve in nasvete, ki jih nato strokovna (ne politična) komisija upošteva pri prenovi. Po takšnem prijemu se kaže resnična skrb oblasti za vzgojo in izobraževanje svojih državljanov. »Horuk« prenove, v katerih so šolarji predvsem poskusni zajčki, niso učinkovite in jih prej ali slej odvržemo na smetišče zgodovine … in pišemo novo prenovo.
Silvo Kristan, Podkoren