Tistim v devetletki, ki so pouku v preteklem letu že prisostvovali, bo to pomenilo vnovično srečanje s sošolci, s katerimi si bodo v sledečih dnevih pripovedovali zgodbe o počitniških dogodivščinah in peripetijah bodisi iz zanimivih počitnic v tujini bodisi da so to poletje preživeli kar v domači deželi in so se recimo v gozdu šli indijance in kavboje, saj ne eni ne drugi niso brez doživetij. Nekateri so bili več pri babicah in dedkih, drugi na potovanjih, toda bistveno je, da so s prvim šolskim dnevom njihove možganske celice znova vzpostavljene za učenje. Zatorej mnogi skoraj ne morejo dočakati, da bodo obuli šolske copate in se srečali z učitelji, ki so več, kakor so enciklopedije znanja. Z njimi učenci pripadajo razredu, pomembni pa so tudi individualno. Koliko se bo kdo učil, je na učencu samem, toda učitelji k temu vzpodbujajo. To je njihov primarni cilj, vendar poleg izobraževanja šolarje tudi vzgajajo in jim dajejo nasvete. Vse to, kar bodo učenci od skoraj vsevednih učiteljev slišali, jim bo koristilo, ker jih ozavešča.
Lani deluje 450 enotnih osnovnih šol ter 320 osnovnih šol s podružnicami v bližnjih zaselkih. Šole so razporejene tako, da ni nikogar, kdor bi smel izpustiti osnovnošolsko šolanje, tisti izmed staršev, ki si drznejo šoloobveznega otroka namesto v osnovni šoli zadrževati doma, pa so tega krivi posebej tedaj, kadar ne morejo lastnemu otroku niti približno nadomestiti tako učiteljev kot tudi socialne interakcije s sovrstniki. V Sloveniji je osnovnošolsko izobraževanje obvezno, s čimer se zagotavlja enotne standarde znanja, ki so zahvaljujoč izvajalcem učnih programov na visokem nivoju, in tudi socializacijo otrok, s čimer je zaščitena njihova pravica do šolanja. Starši so pri nas torej otroka dolžni vpisati v eno od šol in mu omogočati redno izpolnjevanje obveznosti. Kazen staršem, ki tega ne storijo, je (po ZOsn) prekršek, ki se kaznuje s prenizko globo, do tisoč evrov, vsaj glede na posledice, ki jih bo brez obiskovanja šole takšen verjetno ne povsem pismen otrok nosil vse življenje, četudi se je naučil podpisati, ne zna pa tekstov obrazložiti. Šola je najpogosteje v sistemu javnih šol ali zasebna in za slednjo je treba seveda staršem otrok mesečno ali letno plačati ustrezno vsoto, nekaj jih je iz tujine. Pri čemer imajo vsi otroci omogočeno brezplačno osnovnošolsko šolanje, pa čeprav še zlasti v septembru nekateri od roditeljev trdijo, da šolske potrebščine, učbeniki in knjige »veliko stanejo.«
Naj primerjajo, koliko odštejejo za zvezke, delovne zvezke ter pisala napram vsemu ostalemu, kar si starši v okviru družine privoščijo, pa bodo ugotovili, da šolanje njihovih otrok stane še najmanj, najmanj od vsega, za kar namenijo sredstva iz družinskega proračuna na letni ravni. Vozijo nesramno drag avtomobil ali dva, privoščijo si luksuz, bilanca njihovih dopustov pa so bolj oddaljene turistične destinacije. Medtem ko manj premožni starši robantijo veliko manj. Pa tudi šolarjem iz manj situiranih družin je omogočeno, da dobijo, kar potrebujejo pri pouku. Poskrbljeno je za organiziran prevoz do šole za otroke iz odročnejših, težje dostopnih krajev.
Včasih so na podeželju šolarji avgusta pomagali pri kopanju krompirja z njiv in ga sortirali po velikosti za ozimnico, v hlevu kmetij so se dobro izkazali pri manj zahtevnih opravilih. Bili so nepomehkuženo nerazvajeni, niso igrali računalniških igric, skupaj so se družili in bili so srečni. O dopustu niso utegnili razmišljati, o prigodah z morja in od drugod so jim pripovedovali vrstniki dohodkovno premožnejših družin. Kljub temu pa so poleti zobali zrele češnje in se do jeseni posladkali z domačim sadjem ter so bili zadovoljni. S hriba v dolino, kjer se je nahajala šola, so hodili peš, prav tako navkreber po isti poti na domačijo, malico pa so nesli v malhi, ker je v šoli niso dobili. Ponavadi so bili pridni in jih ni doletela kazen klečanja v kotu, toda te metode so zastarele in danes od vedenjsko problematičnega otroka, ko moti učni proces, razrednik ne sme zahtevati niti tega, naj raje naredi deset počepov. Zaradi neutemeljenih pritožb staršev jih učitelj šolarju, kadar ni discipliniran, ne sme napeti niti z izgovorjenim opozorilnim ukorom.
Otroci, ki so zaradi slabega ali slabšega šolskega uspeha doma trpinčeni, so pod pritiskom. Znanje nam daje moč. Torej dostop do virov in znanja nikomur ne bi smel postati onemogočen. Eni od staršev, ki imajo veliko, saj so z več prihodki od ostalih, tarnajo najbolj ali tarnajo nad vsakim zahtevkom za šolo v naravi, četudi njihovim otrokom pomeni tako druženje kot spoznavanje marsičesa zanje koristnega, ker so taki starši skopuhi ali pa lenuharsko nemarljivi do lastnega odraščajočega naraščaja. Nekateri starši šolarja s kaznijo maltretirajo zaradi prenizke ocene. Če imajo visoka merila in kriterije za otrokove ocene, so, kadar ni po njihovo, otroci prikrajšani. Nekateri od krutih staršev še osnovne otrokove dobrine pogojujejo z njegovimi visokimi ocenami. Nikogar od slabših učencev ne bi smeli trpinčiti, še posebej če se je voljan učiti, kadar se trudi. Ambiciozni starši, kadar s tem 'hranijo' svoj ego, hočejo izsiliti, da je otrok najboljši v razredu, prepričani, da se da vse, vključno z učnim uspehom njihovega otroka, kupiti, kot da je naprodaj. Ali podpisujejo opravičila za izostanek, četudi razlog izostanka manjkajočega šolarja ni tehten. Taki šolarji, ki z učenjem nimajo težav, imajo ugodnejše razmere in so veliko bolj samozavestni. Čim manj je izostankov, tem več je neposrednega prisostvovanja pouku, s čimer je več znanja. Res velja: več znaš, več veljaš, zato pogumno v šolske klopi, ker se šolar v šoli največ nauči.
Tamara Lubarda, Ljubljana