Edina država, ki nasprotuje imenovanju Tanje Fajon na pomembno mednarodno funkcijo, je Slovenija. Stranka, ki se ima za domoljubno, želi preprečiti, da bi bila Slovenka imenovana na pomembno funkcijo, tako kot je v preteklosti skupaj z NSi naredila vse, da Alenka Bratušek ne bi zasedla pomembne funkcije v evropski komisiji.
Verjetno je mnogim težko razumeti, da nekateri imajo potrebo, da nasprotujejo, razveljavijo ali uničijo vse, kar drugače misleči naredijo, tudi kadar je to dobro za skupnost. Ne glede na to, ali gre za nesprejemanje drugačnega mnenja, zavist, strah pred neznanim, škodoželjnost, sovražnost do drugačnega in podobne negativne občutke, psihološke študije potrjujejo, da gre za obrambne mehanizme, ki izvirajo iz pomanjkanja sposobnosti ali volje za razumevanje širšega konteksta, za kognitivno togost, nezmožnost kritičnega ter odprtega razmišljanja oziroma neumnost. Psihologi ugotavljajo, da je vsakršno sovraštvo vedno znak človekove notranje negotovosti in duhovne omejenosti in da modrost in samozavest ne potrebujeta zunanjih sovražnikov, temveč spodbujata radovednost ter sprejemanje različnosti.
Mnogi, ki se štejejo za domoljube zato, ker nenehno mahajo z zastavami in podobnimi simboli, goreče trdijo, da jim je za Slovenijo in da želijo, da bi Slovenija bila druga Švica. Hkrati pa ti »domoljubi«, veliki na besedah, nočejo ali ne zmorejo videti preprostega dejstva, da je Švica ena najbolj kulturno in versko raznolikih držav v Evropi. Kljub zgodovinskim verskim trenjem so se odnosi med različnimi skupnostmi spremenili v smer, v kateri vsi, predvsem pa država oziroma tisti, ki vodijo državo, vzdržujejo sožitje, sporazumevanje in mirno reševanje sporov z vključevanjem vseh manjšin v politično in družbeno življenje.
Na primeru Švice lahko vidimo, da širjenja strahu pred drugače mislečim sonarodnjakom, ustvarjanje sovražnikov, strah pred neznanim itd zagotovo ni pot v razvoj in v blaginjo skupnosti, ampak gre za reševanje in utrjevanje oblasti avtokratov, »vojakov«, ki svet razumejo le kot boj med sovražniki, ki pa se dobro ujemajo s »kšeftarji«, saj oboji razumejo državo kot orodje za zadovoljitev lastnih potreb, ne pa potreb skupnosti, do katere ne čutijo nobene odgovornosti.
Neumnost in razvoj sta si na nasprotnih bregovih. Da družba podcenjuje neumnost, je opozoril, med drugimi, Oscar Wilde, ko je zapisal: »Neumnost je edini greh.«
Majda Koren, Ljubljana