Pred dnevi je bilo na odboru državnega zbora za obrambo govora o predlogu Levice, da bi se posebni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja črtal. V državi, ki je bila med drugo svetovno vojno razklana, okupirana in krvavo zaznamovana, bi bilo vendarle bolje, da bi imeli skupen spomin na vse žrtve vojne, ne pa še enega praznika, ki mrtve in žive ločuje. In če govorimo o nacionalnem prazniku, bi moral biti praznik vseh državljanov.
Predlog ni uspel. In človek se mora vprašati, zakaj. Žrtve komunističnega nasilja so vredne spomina. Povojne izvensodne usmrtitve so bile zločin. Tudi resna zgodovinopisna raziskava povojno nasilje umešča v preplet revolucije, protirevolucije, kolaboracije, državljanskega konflikta in prevzema oblasti. Toda prav zato je pomembno vprašanje, zakaj ne bi imeli dneva spomina na vse žrtve.
Slovenska tragedija se namreč ni začela maja 1945. Začela se je aprila 1941. Začela se je z nacistično in fašistično okupacijo, z razkosanjem slovenskega ozemlja, izgoni, deportacijami, streljanjem talcev in taborišči. Začela se je z nasiljem nad slovenskim prebivalstvom, ki ga niso izvajali komunisti, ampak okupacijski režimi. In potem je prišla vojna, odpor, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanski spopad. To je bila slovenska tragedija. Raziskave Inštituta za novejšo zgodovino kažejo, kako velik je bil slovenski krvni davek: novejše ocene govorijo o približno 100.000 smrtnih žrtvah druge svetovne vojne in neposredno po njej na območju Slovenije.
Podatek je pomemben zato, ker ruši današnjo politično predstavo desnice, kot da se je slovenska tragedija začela šele takrat, ko so utihnile puške in je oblast prevzela revolucija. Največji del krvavega obračuna se je zgodil med vojno. Umirali so partizani. Umirali so civilisti. Umirali so talci. Umirali so Slovenci, ki so jih pobijali okupatorji in naši kolaboranti ter pošiljali v taborišča. Umirali so tudi ljudje na drugi strani.
Del slovenskega protikomunističnega tabora je sodeloval z okupatorjem. Domobranska prisega leta 1944 je bila povezana z bojem skupaj z nacisti proti komunizmu in Osvobodilni fronti. To je zgodovinsko dejstvo. Prav tako je dejstvo, da so bili po vojni mnogi pripadniki teh formacij pobiti brez sodnega postopka. Toda dejstvo, da je nekdo postal žrtev povojnega zločina, ne izbriše njegove medvojne biografije.
Človek je lahko hkrati del zgodovine, v kateri so se prepletali pogum, zmote, nasilje, ideologija, strah in zločini. Zato potrebujemo zgodovino, ne pravljic. Zgodovino, ki jo opisujejo zgodovinarji in ne člani parlamenta. Toda slovenska desnica tega še vedno noče sprejeti. Za komunistične zločine zahteva priznanje, obsodbo in spomin. Toda kje je enaka jasnost pri kolaboraciji? Kje je opravičilo za sodelovanje z okupatorjem? Kje je priznanje, da so domobranci sodelovali pri represiji nad lastnimi rojaki? Namesto tega smo v zadnjih desetletjih priča poskusom zgodovinske rehabilitacije. Toda to še ne pomeni biti na pravi strani zgodovine. Zločin je zločin.
Mrtvi niso levi in desni. Niso naši in vaši. Ne morejo se braniti. Njihovi potomci imamo pravico do resnice. In prihodnje generacije imajo pravico do prihodnosti, v kateri jim ne bo treba podedovati sovraštva svojih dedov. In ne potrebujemo novega praznika, s katerim bomo svoje mrtve še enkrat razvrstili na naše in vaše.
Očitno pa desnica tega po osemdesetih letih še vedno ne razume. Ali bolje, še vedno potrebuje delitve za obračunavanje in vladanje. Žal je to pravi obraz tistih, ki se razglašajo za domoljube.
Polona Jamnik, Bled