Največja prevara avtoritarnega populizma je, da se predstavlja kot upor proti moči, medtem ko jo koncentrira; nastopa proti elitam, a ustvarja svoje oligarhije; govori, kakor da govori v imenu ljudstva, a napada institucije nadzora; sklicuje se na svobodo govora, a zastrašuje kritične glasove; poudarja pluralizem, a gradi propagandne ekosisteme; sklicuje se na demokracijo, a jo prazni od znotraj.
Demokratizacija medijev ne pomeni, da oblast dobi »svoje« medije ali »svojo« civilno družbo. Pomeni, da nihče nima monopola nad javnostjo, javno besedo, da mediji delujejo avtonomno, da lastništvo ni prikrito politično, da regulatorji niso strankarska izpostava in da kritika medijev ni zamenjana s spodkopavanjem njihove legitimnosti.
Posegi se ne ustavijo pri medijih, temveč se po aktualnih napovedih širijo na civilno družbo, sindikate in še kam. Zato razprava o prihodnji slovenski vladi ni zgolj vprašanje, kdo ima 46 glasov. Gre za vprašanje, ali bomo procese, ki smo jih že videli denimo na Madžarskem in Hrvaškem, pravočasno prepoznali kot del širšega avtoritarnega projekta. Gre za to, kakšno javnost bomo ohranili ali pa jo bomo postopno izpraznili njenega kritičnega potenciala. Orbánov padec ne pomeni, da je avtoritarni priročnik izginil, temveč da ga je mogoče politično sankcionirati – a šestnajst let je dolga doba. Toda odločilno je, da ga prepoznamo prej, preden znova postane vladni program in se zasidra kot del normaliziranega političnega reda.
Vir: Večer