V Dnevniku 26. januarja 2026 je novinarka Tina Jereb objavila prispevek z naslovom: »Kazenska obravnava mladoletnikov bo hitrejša«. Pri obravnavanju problemov, povezanih z mladoletniškim prestopništvom, je potrebno poleg podatkov o policiji prijavljenih prestopniških dejanjih mladoletnikov upoštevati še podatke o vrstah kaznivih dejanj, za katera so bili mladoletniki obsojeni, in o številu izrečenih kazenskih sankcij.
Mladoletniki v času svojega telesnega in duševnega razvoja kršijo kazenskopravne norme, ker so njihove odločitve nepremišljene, s kaznivimi dejanji želijo doseči trenutno materialno ali psihološko korist (motivacijska kriminaliteta) ali pa so njihova dejanja odraz globljih duševnih stisk in težav (frustracijska kriminaliteta). Večina mladoletnikov nikoli ne krši pravnih norm, drugi jih kršijo občasno, majhen del pa jih krši v mladoletnosti in še po polnoletnosti. Mladoletniki izvršujejo pretežno lažja kazniva dejanja, ki ne pomenijo večje družbene nevarnosti in niso izraz njihove težje osebnostne motenosti. Bolj problematični so tisti, ki so s prestopniškim vedenjem pričeli že v otroštvu pred 14. letom in nadaljujejo s takim vedenjem tudi kasneje. Pri obravnavanju mladoletniškega prestopništva je potrebno upoštevati, da je vloga kazenskega prava in kaznovanja pri preprečevanju prestopništva majhna, saj sodišča le majhnemu delu vseh odkritih prestopnikov izrečejo kazenske sankcije, zato s kaznovanjem ni mogoče preprečiti niti zmanjšati mladoletniškega prestopništva, ne glede na strogost zagroženih kazni in kaznovalne politike.
K razmišljanju o mladoletniškem prestopništvu in kaznovanju mladoletnikov naj spodbuja opis življenja, kriminalne kariere in smrti večkratnega povratnika Marjana. Rodil se je leta 1950 in je bil pri 9 letih zaradi alkoholizma staršev in vzgojne zanemarjenosti oddan v vzgojni zavod. Ko je pri 11 letih prvič poskusil samomor, so strokovnjaki pri njem ugotovili mejno umsko defektnost, okvaro možganskega tkiva, organsko cerebralno prizadetost, temporalno epilepsijo in težjo nevrotično motenost. Kmalu po 14. letu mu je sodišče za več tatvin izreklo vzgojni ukrep nadzorstva skrbstvenega organa. Po 16. letu je bil zaradi premoženjskih kaznivih dejanj oddan v Vzgojno-poboljševalni dom v Radečah. Zaradi novih kaznivih dejanj mu je sodišče kmalu po 17. letu starosti izreklo kazen dveh let mladoletniškega zapora. Po prestani kazni je nadaljeval s kaznivimi dejanji, zato so ga različna sodišča z 22 sodbami obsodila na skupno 23 let zapora. Marjan je v zaporih 12-krat poskušal samomor, dokler ni v zaporu 17. maja 1988, v starosti 37 let, končal svoje življenje. Marjanu vsa 28-letna strokovna prizadevanja vzgojiteljev, pedagogov, socialnih delavcev, psihologov in psihiatrov niso preprečila povratništva in niso rešila njegovih življenjskih stisk in težav, saj so ga vedno nove zaporne kazni le še globlje potiskale v brezizhoden življenjski položaj, iz katerega se je rešil sam, ko si je v zaporski delavnici na glavo poveznil plastično vrečo in odprl ventil plinske jeklenke. Do svoje smrti je Marjan v vzgojnih in prevzgojnih zavodih ter zaporih preživel 28 let, zato nikoli ni živel resničnega otroškega, mladostniškega ali zrelega moškega in družinskega življenja. V starosti 36 let je v zaporu napisal: »Večji del svojega življenja sem preživel v vzgojnih in prevzgojnih ter kazenskih zavodih. Po vsaki prestani kazni mi je sledila še hujša zagrenjenost. Vedno znova sem hotel začeti z novim življenjem brez kriminala, pa mi nikoli ni uspelo. Vdal sem se svoji usodi, da bom večino življenja preživel v zaporih.« (Vir: Anton Maver: Življenje, kriminalna kariera in smrt večkratnega povratnika Marjana., Diplomska naloga. Mentor izr. prof. dr. Franc Brinc. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Naloga je objavljena v Penološkem biltenu. Ljubljana, letnik 12, leto 1994, številka 3 in 4, stran 1–122).
Od leta 2000 do 2024 se je število policiji prijavljenih »kaznivih« dejanj mladoletnikov s 4.847 zmanjšalo na 1.715 (indeks 35,4); število ovadenih mladoletnikov se je z 2.937 zmanjšalo na 1.222 (indeks 41,6); število predlogov državnih tožilstev za izrek kazenske sankcije se je z 1.097 zmanjšalo na 422 (indeks 40,3); število izrečenih kazenskih sankcij se je s 591 zmanjšalo na 241 (indeks 40,8).
Število obsojenih mladoletnikov za kazniva dejanja zoper življenje in telo se je s 40 zmanjšalo na 37 (indeks 92,5); zoper človekovo zdravje (kazniva dejanja, povezana z drogo) se je s 27 zmanjšalo na 18 (indeks 66,7); zoper spolno nedotakljivost in moralo se je z 10 povečalo na 28 (indeks 280,0); zoper premoženje se je s 445 zmanjšalo na 95 (indeks 21,3); zoper varnost javnega prometa se je z 9 zmanjšalo na 2 (indeks 22,2).
Število izrečenih kazenskih sankcij ukora se je s 174 zmanjšalo na 32 (indeks 18,4); navodila in prepovedi se je s 134 zmanjšalo na 35 (indeks 26,1); nadzorstva skrbstvenega organa se je z 241 zmanjšalo na 153 (indeks 63,5); oddaje v vzgojni zavod je ostalo enako (10 ukrepov); oddaje v prevzgojni dom se je s 17 zmanjšalo na 9 (indeks 52,9); mladoletniškega zapora se je z 9 zmanjšalo na 2 (indeks 22,2). Število obsojenih mladoletnic se je s 33 zmanjšalo na 21 (indeks 63,6). Leta 2005 je bilo skupno izrečenih vzgojnih ukrepov oddaje v vzgojni zavod in prevzgojni dom ter kazni mladoletniškega zapora 41, leta 2024 pa 21 (indeks 51,2).
Od leta 2014–2024 so sodišča za kazniva dejanja umora in uboja izrekla 3 mladoletnikom kazen mladoletniškega zapora (2015 umor, 2016 uboj; 2024 uboj), 5 mladoletnikom pa so izrekla vzgojni ukrep (2014 uboj; 2016 uboj; 2019 uboj; 2020 uboj; 2022 umor).
V celotnem obdobju od leta 2000–2024 so sodišča izrekala mladoletnikom v pretežni meri nezavodske vzgojne ukrepe, zavodske ukrepe in kazen mladoletniškega zapora pa so izrekala le izjemoma, kar kaže na majhno družbeno nevarnost prestopništva pa tudi na bolj strokovno premišljeno kaznovalno politiko državnih tožilcev in sodnikov pri izbiri kazenskih sankcij za mladoletnike. Vsi podatki kažejo na zmanjšanje mladoletniškega prestopništva, zato ni potrebe po strožji kazenski zakonodaji in strožji kaznovalni politiki.
Franc Brinc, Ljubljana