Ko državni simbol ni več vrednota, ampak zgolj zloraba in sredstvo za doseganje »domoljubnih« SDS-ciljev, potem je nekaj zelo narobe. Ali s simbolom ali s cilji SDS ali z domoljubjem in navzočimi, ali pa z državo, ki dopušča nesprejemljiva ravnanja. Pravzaprav ne vem, zakaj parlament ne poskrbi, da se ne sankcionira tistih, ki zastavo degradirajo v navaden kos krpe. Vseeno je to čudno in nesprejemljivo.
»Vrednota« postaja tudi javno pacanje s kljukastimi križi na ministrstvu za kulturo in drugje. Kot tudi tajno rezanje glave kipa Tita v Velenju in preštevilni »slučajno« uničeni partizanski spomeniki po Sloveniji. Seveda je »slučajno« tudi nedavno uničenje grobov na pokopališčih v Škofijah in Plavljah oziroma še pred tem drugje. Vzor, kaj se lahko dela in postane slaven, je poveden.
Danes ni več nikakršna posebnost, da se izpostavijo »huligani« ali pa samo verni člani kakšne stranke. No, morda gre za ene in iste »sosede«, ki kažejo svoj »pogum«. Hkrati pa seveda skušajo širiti sovraštvo in strah ter kazati na »nemoč« države, ki jo je treba »resetirati« s kakšnim novim vodjem. Trenutni oblastniki menda »očitno« niso sposobni izvajati oblasti. Že videno. Tudi pod zadnjo avtokratsko vlado Janeza Janše, Anžeta Logarja, Aleša Hojsa, Boštjana Koritnika in drugih že pozabljenih oseb, ki so preživele vse »spremembe« izgube oblasti.
Težko bi rekel, da vsi, ki bi že zdavnaj morali oditi na smetišče politične zgodovine, nimajo kar solidne podpore različnih akterjev, od Cerkve do zadrtih ali pa prilagodljivih posameznikov, skupin in strank. Pogledi, uprti v božanstvo edinega in nezmotljivega vodje, dokazujejo to tudi v praksi. Za vzpon zločinskih diktatorjev so krivi tudi njihovi podporniki, ki jim slepo sledijo in fanatično izvajajo njihove ukaze. Tega je bilo žal veliko tako v preteklosti, kot je tudi danes po svetu in pri nas. Očitno bo tako še naprej. Prekletstvo v ljudeh je večno, in zlo vse bolj zmaguje nad dobrim.
Tudi toleranca trenutnih oblastnikov in skupno slikanje v Cerkvi ob kakšni maši za domovino dajeta prej občutek nemoči, kot pa sta dokaz uspešnega sodelovanja, sobivanja in razvoja. Navedeno prej povzroča dvom, kot pa je izraz »demokracije«. To, da celotna politika in Cerkev tako očitno politično brišeta meje ustavne določbe ločitve države in verskih skupnosti, predvsem RKC, pa že kaže negativne rezultate. Politično agitiranje v cerkvah vsekakor ni nekaj, kar bi zbujalo zaupanje v družbi.
Ko se najbolj nazadnjaške politične sile doma povezujejo z RKC, ko se vsi nazadnjaki v EU povezujejo v koalicijah za vojno, ko je izraelski genocid v Gazi zgolj epizoda pred gradnjo hotelov na »čudoviti« rivieri, in ko ruski izstrelki zgolj »slučajno« zadevajo civilne objekte, je prihodnost prej črna kot pa svetla. In kljukasti križ, črn ali pa rumen, se kaže kot rešitev za mnoge, ki so se izgubili na poti življenja.
Vseeno se spomnim opozorila na cerkvi v Sostrem, kjer je z velikimi črkami pisalo: »Ne pozabite Sv. Urha!« In se je izgleda zgodilo ravno to.
Miloš Šonc, Grosuplje