Prvi naj bi bil, da o zdravstvu in njegovem reševanju največ vedo nosilci zdravstvene dejavnosti, torej predvsem zdravniki. Če bi ta mit veljal, ne bi bilo po osamosvojitvi od leta 1990 v 21 mandatih 23 ministrov za zdravje in od tega le enajst (11) zdravnikov, torej manj kot polovica. Prav tako ne drži mit, da mora biti direktor javnega zdravstvenega zavoda le zdravnik, dobro pa je, če ima vsaj nekaj medicinskega znanja. V UKCL je bilo od leta 1970 trinajst (13) generalnih direktorjev nezdravnikov in le trije (3) zdravniki in mnogi so imeli kar precej tudi medicinskega znanja. V svetih bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov pa je dosti drugače. V njih so ljudje različnih poklicnih profilov, kar je prav, predsedniki svetov zavodov pa so bolj kot ne nezdravniki in popolni analfabeti. Dejstvo je, da so nekateri imenovani povsem politično in to celo v več svetov, kar poleg njihovega osnovnega poklica predstavlja kar občuten denarni prihodek. Temu primerno je tudi njihovo odločanje.
Politične stranke v svoja delovna telesa za področje zdravstva pogosto vključujejo nezdravnike in mit, da imajo glavno vlogo pri najpomembnejših zdravstvenih odločitvah predvsem ali izključno zdravniki, je navadna urbana legenda. V mnogih delovnih telesih strank in sestavah ministrstva za zdravje so res tudi zdravniki, so pa še tudi drugi medicinsko izobraženi kadri, med njimi so predvsem medicinske sestre in diplomirani zdravstveniki. Poleg njih so pa tudi mnogi pravniki, ekonomisti, pa novinarji in podobno.
Razumljivo je, da morajo biti tako direktorji kot člani svetov zavodov lojalni politiki in zato podvrženi zahtevam vsakokratne vlade, kar pa je dostikrat slabo, ker ne odločajo samostojno, ampak so stalno pod pritiskom, da bodo zamenjani ali kako drugače šikanirani.
Pri tako pogostih menjavah ministrov za zdravje imam heretičen predlog. Z vsako novo vladno ekipo ne bi smeli zamenjati vrha celotnega ministrstva, ampak bi morali imeti daljši mandat kot, recimo, ustavni sodniki ali guverner centralne banke.
Marjan Fortuna, Kranj