Organizacija dela je izjemno domiselna. Na eni strani ustvarja družbeno okolje, v katerem alkohol dobiva vse bolj sproščeno mesto, celo v šolah, na drugi pa razvija zdravstveni sistem, v katerem bo vedno več ljudi potrebovalo zdravljenje, a si ga ne bo moglo privoščiti. To je izjemna vizija ministra Ostrca.
Moram priznati, da občudujem njegovo širino. Nekateri se še vedno ukvarjajo z malenkostmi, kot so preventiva, javno zdravje in dostopnost zdravljenja, minister pa očitno razume, da je treba gledati naprej. Zakaj bi otroke v šolah učili, da je alkohol škodljiv, če jim lahko odrasli pokažemo, da so pravila predvsem stvar interpretacije? Alkohol je škodljiv, a je očitno del kulturne dediščine. Saj vendar ne bomo dovolili, da bi zaradi nekakšnih preventivnih priporočil ogrozili stoletno tradicijo vaškega veseljačenja!
Veselica je vendar nekaj svetega. Harmonika, golaž, srečelov, plastični kozarci in točenje alkohola. Vse to pod budnim očesom vzgojno-izobraževalne ustanove. Otroci naj se medtem učijo, da alkohol ni primeren za mladoletne, odrasli pa jim bodo v neposredni bližini nazorno demonstrirali, da je mogoče pravila tudi precej ustvarjalno razumeti. Saj ne moremo od šole zahtevati, da vzgaja z zgledom. To bi bilo že skoraj pretirano.
Morda bi morali v učni načrt vključiti še predmet Osnove odgovornega nazdravljanja, pri državljanski vzgoji pa Pravico do kozarčka v javnem interesu. Za praktični pouk bi poskrbeli zunanji izvajalci. Ocene bi bile opisne, da ne bi stigmatizirali otrok, ki še ne razumejo pomena pijančevanja.
Ostrc je očitno pripravil še eno pomembno razvojno smer. Veseli me, da se končno poslavljamo od zastarelega prepričanja, da je zdravstvo javna dobrina in da ima vsakdo pravico dostopa do zdravljenja. Kako naivno smo živeli! Dolga leta smo mislili, da mora država poskrbeti, da bolnik pride do zdravnika. Zdaj se učimo sodobnejšega pristopa: bolnik mora predvsem razumeti, da zdravnik ni brezplačna javna dobrina, ampak strokovnjak z določeno tržno vrednostjo. Če imaš denar, si pacient. Če ga nimaš, si čakalna doba.
Zasebno zdravstvo je samo motivacijski partner javnega zdravstva. Če se bo javno zdravstvo dovolj dolgo soočalo s pomanjkanjem kadra, dolgimi čakalnimi dobami in organizacijskimi težavami, bodo ljudje začeli ceniti zasebne storitve. To je vendar osnova ekonomije. Najprej ustvariš potrebo, potem ponudiš rešitev. Če je rešitev plačljiva, toliko bolje za razvoj podjetništva.
Nekateri bodo seveda ugovarjali, da si bodo zdravljenje lahko privoščili predvsem premožnejši. Toda tudi tukaj vidim priložnost za napredek. Državljani se bodo morali naučiti finančne pismenosti. Zakaj bi denar porabili za nepotrebne stvari, kot so počitnice, kultura, otroške dejavnosti ali občasna večerja, če ga lahko pravočasno namenijo operaciji? Za tiste, ki si zdravljenja ne bodo mogli privoščiti, predlagam kategorijo: čakalni optimisti. To so ljudje, ki še vedno verjamejo, da bodo prišli do specialista v razumnem času. Ministrstvo bi jim enkrat letno poslalo voščilnico z napisom: »Vaše zdravje nam veliko pomeni. Vaš termin vam bomo sporočili, ko bo to mogoče. Če boste do takrat še potrebovali naše storitve.« Kakšna učinkovitost! Skoraj bi lahko govorili o krožnem gospodarstvu. Ostrc je lahko miren. Njegovo ministrstvo ima svetlo prihodnost. Pijanih ne bo zmanjkalo, bolnih tudi ne, za tiste, ki si zdravljenja ne bodo mogli privoščiti, pa bo vedno na voljo vsaj še ena čakalna vrsta. Žal.
Da, žalostno. Kdo od sedanjih vladajočih sploh ve, čemu je država namenjena? Ali je njena naloga ustvarjati pogoje za dostojno življenje ljudi ali predvsem skrbeti, da se vsak družbeni problem spremeni v poslovno priložnost? Ali je šola prostor, kjer otroke učimo odgovornosti, ali prostor, kjer odrasli s svojimi dejanji uničimo vse, kar jim govorimo? In ali je zdravstvo namenjeno zdravljenju ljudi ali ustvarjanju trga za tiste, ki si lahko kupijo zdravje?
Morda sem staromodna. Še vedno namreč mislim, da šola ni gostilna, da zdravje ni luksuz in da bolnik ni poslovna priložnost.
Polona Jamnik, Bled