In kar je še pomembnejše, v Franciji, Portugalski in Sloveniji so minimalne plače nad 60 odstotki povprečne plače, kar govori o ustreznosti višine minimalnih plač z vidika plačne redistribucije. In v letu 2024 so minimalne plače realno rasle v večini članic EU, še posebej v Vzhodni Evropi. Ureditev minimalne plače je dober lakmus socialne občutljivosti države. In tu je Mesečeva ekipa v Golobovi vladi opravila dobro delo.

EU je politična, ekonomska in socialna skupnost, pomeni enkraten in doslej nepresežen mirovni projekt. To so robni pogoji aktivne, močne in konstruktivne vloge EU v geopolitičnem prerivanju sodobnega sveta. Socialna država s svojo recipročnostjo in vzajemnostjo je ogelni steber obstoja in preživetja EU. Njene krize in reforme so stalnica evropske integracije, toda sedanje razmere so nevarnejše od klasične institucionalne cikličnosti. Gre za defenzivnost političnih elit v razumevanju in ohranitvi socialne države, tičimo v demokratični recesiji, ki je nevarnejša od ekonomske. Liberalno demokracijo rušijo z desne in leve, nadomešča jo populistični politični fundamentalizem in kapitalistični fevdalizem vplivnih korporacij. Čaka nas politična vrnitev v negotovo prihodnost.

Evropska zgodba z minimalnimi plačami ni epizoda. Razkriva strukturno asimetrijo med socializacijo EU in njeno neoliberalno agendo razvoja. Od transformacije socialne v bolj liberalno socialno državo bo odvisna usoda preživetja EU v naslednjih letih. Obeti za zdaj niso spodbudni. 

Mladina

Priporočamo